Potem sem se spomnil na svoje izkušnje s strahom in kako različne izvore, tudi povsem neverjetne, ima. Pred dobrim desetletjem bi imel iz zapora priti Metod Trobec, obsojeni morilec več žensk. Ko se je bližal čas njegovega odpusta, sem se pogovarjal s sodnico, ki mi je priznala, da se je loteva groza ob misli, da bo Trobec kmalu na prostosti. Na moje vprašanje, ali je sodelovala v senatu, ki je Trobcu sodil, je rekla, da ne. Pokazalo se je, da v nobeni fazi postopka ni imela ničesar z njim. A že samo dejstvo, da tak človek začne živeti nekje na prostosti, jo je spravljalo v hudo stisko, ki je ni zaigrala. Toliko sem že znal presoditi ljudi in njihovo počutje. Njeno in najbrž mnogih žensk stisko je rešil Trobec sam, ko je še v zaporu naredil samomor. Ker sem še kar dobro vedel, kako je s Trobcem, sem bil prepričan, da bi bil ženskam dosti manj nevaren kot kdo drug. Bil je znan vsem, vsi bi se ga izogibali, bližal se je šestdesetim in bil je le še razvalina človeka. A ni bilo prostora za racionalne argumente.
Potem mi je pred oči prišla izkušnja s prvim obsojencem, ki je obolel za aidsom. Med pazniki, a ne le med njimi, je zavladala panika. Ni bilo nikogar, ki bi hotel ali si upal blizu. Težavo je rešil z lastnim zgledom, naj omenim njegovo ime, ker to zasluži, Vinko Pavlin, takratni šef zaporske uprave. Šel je v celico k obsojencu, ga pozdravil in se z njim rokoval in pogovarjal. Po tej demonstraciji se je okamenelo osebje začelo počasi tajati. Pavlin je še danes živ in zdrav.
Pogovarjal sem se z globoko verno in šolano gospo srednjih let. O njenih dejanjih bi lahko povedal le samo vse dobro. Prav takrat je obstajala možnost, da bi Slovenija sprejela enega zapornika iz Guantanama, formalno in najbrž tudi dejansko nedolžnega. Malo verjetno je bilo, da bi po toliko letih zapora in mučenja ne iztisnili iz njega dokazov, če bi obstajali. Gospa se je stresla v navalu odpora do takega človeka in strahu pred njim. Tudi tu ni pomagal noben argument.
Koga se je treba bati v kranjski šoli? Dogodek me je spomnil na tiste ob koncu petdesetih let v Ameriki. Vrhovno sodišče je odločilo, da je segregacija šolarjev nesprejemljiva, arkansaški guverner pa se je temu uprl in naročil narodni gardi, da prepreči vstop temnopoltim šolarjem. Ob tem so tudi starši belopoltih otrok zagrozili, da bodo svoje otroke vzeli iz te šole, če bodo vanjo sprejeli temnopolte. (Se spomnimo staršev, ki so v Kranju enako zagrozili, da bodo izpisali otroke iz dijaškega doma, če en sam begunec prestopi prag?) Predsednik Eisenhower je poslal zvezno vojsko, ki si je najprej podredila lokalno gardo in potem zagotovila vsaj nemoten prihod devetih temnopoltih šolarjev. Beli sošolci so jih znotraj šole še dolgo trpinčili na vse načine in šele pred kratkim so bili v več kot zrelih letih deležni posebnih časti. Predsednik Clinton jih je odlikoval s kongresno zlato medaljo, najvišjim odlikovanjem, ki ga podeli kongres. Predsednik Obama pa jih je povabil na svojo inavguracijo.
Ko smo že pri domoljubni gardi – bi Janševa priložnostna vojska varovala naših šest beguncev pred ljudomilimi domačini, če bi jih bilo treba po kakšni odločbi naseliti v dijaški dom ali celo sprejeti v šolo? Pa smo pri sovraštvu, če smo prej srečali strah in ga poskušali razumeti. Na žalost je slovenska demokracija – o tem sem že pisal – zgrajena na izključevanju in sovraštvu. Tu prednjači ena stranka, čeprav tudi druge niso imune za te pojave. A le ena stranka je naredila – spomnimo se – sezname ljudi, ki jih je treba izločiti iz javnega življenja. Na seznamu so se znašli posamezniki, ki so se zavzemali za zakonitost, denimo za izbrisane. Samo to dejstvo je zadoščalo za slovensko segregacijo. Zadoščalo je tudi to, da so bili podpisniki kakšnega protesta ali zahteve. In zadoščalo je tudi to, da je bil sorodnik politik ali funkcionar druge stranke. In le ena stranka, seveda ista, je grozila s kazenskim pregonom vsakogar, ki bi si drznil izvrševati sodbo ustavnega sodišča. Preberite še enkrat in boste videli, da ste prav prebrali. Obsoditi vsakogar, ki ravna po zakonu. Je še kakšen boljši primer tega čudovitega čustva, ki omogoča zbiranje ljudi zato, da izključijo, izločijo, preženejo, podredijo in obvladajo? Da, sovraštvo je res eno najprivlačnejših čustev. Ko ga spodbuja vodja, ki obljublja varno zavetje in vojni plen somišljenikom, je katastrofa na obzorju.
Zato, ljudje, je čas dobrih dejanj. Tudi zdaj jih ne manjka. A le z mnogo njih lahko premagamo prej omenjeno čustvo in njegove častilce. Hessel bi rekel – dvignimo se! A v dobrem. Za zgled, ki vleče.
