Včeraj ob 14.46 se je življenje na Japonskem za trenutek ustavilo. Ljudje na ulicah in drugje so zastali, obmolknili in sklonili glavo v spomin na dogodek pred natanko petimi leti, ko je državo prizadel četrti najmočnejši potres na planetu od časa sodobnih meritev z magnitudo 9,0 in sprožil desetinvečmetrski cunami. Ta je vzel 18.000 življenj in z uničenjem generatorjev za hlajenje povzročil katastrofo v jedrski elektrarni Fukušima Daiiči ter uhajanje radioaktivnega materiala v zrak in morje.

Ker je bila jedrska nesreča druga najhujša v zgodovini in edina poleg Černobila leta 1986 označena z najvišjo, sedmo stopnjo po mednarodni lestvici jedrskih in radioloških dogodkov, so posledice tudi po petih letih obsežne. Sto tisoč ljudi se ne sme vrniti na domove zaradi povečanega sevanja. Tokijsko podjetje za električno energijo Tepco, ki je na čelu odpravljanja posledic, je po lastnih ocenah opravilo približno deset odstotkov dela v kompleksu s šestimi jedrskimi bloki, od katerih so v času nesreče delovali trije, kjer je prišlo do eksplozij in uhajanja radioaktivnega materiala.

Vročina je bila tako visoka, da je stopila jedrske gorivne palice. In te ostajajo največji izziv. Najhuje je, da za najmanj en reaktor sploh ne vedo, kje so ostanki visokoradioaktivnih stopljenih gorivnih palic. Kot poroča Reuters, so za iskanje izdelali posebne robote, ki pa se kvarijo, ker sevanje uničuje elektroniko. Posebej problematičen je reaktor številka ena, kjer naj bi gorivo predrlo posodo reaktorja in doseglo betonsko dno bloka ali pa celo predrlo še tega in doseglo zemljo. Odstranjevanje takšnega goriva je poseg, ki se ga v zgodovini ni lotil še nihče. Po ocenah naj bi postopek začeli leta 2021, a mnogi znanstveniki o tem dvomijo. Nekateri govorijo v desetletjih, morda celo o stoletje dolgem odpravljanju posledic.

Kam z vso to vodo?

Tepco je letos končal gradnjo tako imenovane ledene stene, ki bo preprečevala kontaminacijo podtalnice. Gre za obroč cevi okoli blokov 1–4, po katerih bo krožila hladilna tekočina, ki bo zaledenela tla, ta pa bodo delovala kot izolacija, ki bo preprečevala pritok podtalnici. Trenutno je v kompleks priteče 150.000 litrov na dan – dvakrat manj kot v enakem obdobju lani, kar so dosegli s prečrpavanjem vode, preden doseže objekt.

Posebna težava pa je voda, ki je že kontaminirana zaradi hlajenja reaktorjev, ki so še vedno vroči, ali zaradi vdorov podtalnice. Vse te vode je 760 milijonov litrov in je zaprta v več kot tisoč rezervoarjih, ki so jih zgradili na območju elektrarne. Ti predstavljajo novo veliko tveganje, saj voda lahko uide v okolje, kar se je že dogajalo. Zato iz nje s postopki odstranjujejo radioaktivne izotope, ne morejo pa odstraniti tritija (poskuse s tem namenom skupaj izvajata Rusija in Japonska). Vodo z nizko vsebino tritija bi sicer lahko spustili v morje, kar počnejo tudi drugod po svetu, a gre za zelo kočljivo vprašanje, ker gre za tolikšne količine kontaminirane tekočine, s kakršnimi se ni še nikoli srečala nobena država.