Dvanajst poslednjih rudarjev, zaposlenih v rudniku živega srebra Idrija v likvidaciji, napoveduje upor in odhod. Če vlada do 15. marca ne bo predstavila trajne sistemske rešitve vzdrževanja nezalitih rovov, bodo ustavili črpalke, zaprli turistični rudnik in odšli. O vsem tem pa nameravajo obvestiti tudi Unescov urad v Parizu.
Do takšnega skrajnega stopnjevanja pritiska jih je prignala agonija, ki v idrijskem rudniku traja že dobro leto. Ob končanju zapiralnih del v rudniku so predvideli, da bi vzdrževanje rudnika prevzel Center za upravljanje z dediščino živega srebra (CUDHg). Tja bi prezaposlili tudi rudarje. Vlada je septembra 2014 takšen sklep že sprejela, a ga je ministrstvo za kulturo s takrat novopečeno ministrico Julijano Bizjak Mlakar nato zavrnilo – prepričano, da se javni zavod, ki se je ob ustanavljanju znašel pod njegovim okriljem, ne more ukvarjati z rudarstvom. S tem pa je na ministrstvu za gospodarstvo obtičalo tudi 450.000 evrov za monitoring in vzdrževanje rudnika. Ministrstvo jih ne more izplačati nobenemu drugemu izvajalcu, CUDHg pa tega dela, kot rečeno, ne želi prevzeti.
Domačega denarja je zmanjkalo
Doslej so v rudniku stroške dela in plače delavcev pokrivali s kupninami od prodanega premoženja, a denarja je zmanjkalo. »V blagajni ni niti centa,« pravi likvidacijski upravitelj rudnika Marko Cigale. Zaposleni še niso dobili plače za januar, kmalu bo potekel rok tudi za izplačilo februarske. Bolj kot to jih jezi, ker nimajo nobene informacije o njihovi usodi in ker si jih ministrstva podajajo iz rok v roke. »Agonija se podaljšuje, vsi se otepajo rudnika, rešitve ne išče nihče,« je prepričan Cigale. Sogovornik pojasnjuje, da se je v reševanje vključila tudi občina in predlagala, da bi monitoring in vzdrževanje prevzelo občinsko komunalno podjetje. Predlog je propadel zaradi birokratskih ovir.
Podajanje problema
Ministrstva si problem podajajo. Na gospodarskem ministrstvu pojasnjujejo, da niso pristojni za rudarstvo, in odgovornost predajajo ministrstvu za infrastrukturo. Na ministrstvu za kulturo pravijo, da rešitev problema ni v njihovih rokah, in so reševanje predali gospodarskemu, infrastrukturnemu in finančnemu ministru. Pojasnjujejo, da je CUDHg javni zavod s področja kulture in nikakor ne more opravljati gospodarske javne službe vzdrževanja nezalitega dela jame in monitoringa vplivnega območja rudnika. Skrbi jih odgovornost takšnega dela. »Gre za dejavnosti pretežno rudarske in geološke oziroma geomehanske stroke, ki zahtevajo strokovno znanje, s katerim ne razpolagata ne CUDHg ne ministrstvo za kulturo – niti v obsegu, ki bi zagotavljal minimalni obseg nadzora nad aktivnostmi javnega zavoda,« pojasnjujejo.
Da bi rešili stisko idrijskih rudarjev, je ministrstvo za kulturo – vsaj tako so nam sporočili – zaprosilo gospodarsko ministrstvo, naj skupaj s preostalimi ministri nemudoma najde rešitev za izplačilo plač. Od tega je preteklo že več kot tri tedne in na naše včerajšnje poizvedovanje nam z ministrstva za gospodarstvo niso odgovorili nič novega. Vztrajajo, da je CUDHg ta hip edini upravičen prejemnik sredstev.
Prenos na ministrstvo za infrastrukturo?
Nekdanji idrijski poslanec Samo Bevk, ki je veliko naporov vložil v ustanovitev omenjenega CUDHg, meni, da napaka ni bila storjena nikjer. »Sklep vlade iz leta 2014 bi bilo treba izpeljati in uresničiti, saj je bila zgodba zakonsko pokrita,« je prepričan. Rešitev zapleta pa vidi v hitrem prenosu CUDHg na ministrstvo za infrastrukturo. »To bi terjalo vsega 14 dni ali največ en mesec. Vsakršno iskanje novega izvajalca bi bilo prek razpisa za Idrijo predolgo,« je prepričan.
