Asi, kot so Finec Matti Nykänen, Nemci Jens Weissflog, Sven Hannawald, Martin Schmitt, Avstrijec Andreas Goldberger, Poljak Adam Malysz, so že del športne zgodovine, njihov tekmec, Japonec Noriaki Kasai, pa se še vedno vrača na tekmovališča, na katerih so bili nepozabne zračne bitke. Pri 43 letih, rojen je bil 6. junija 1972, še vedno tekmuje na vrhunski ravni in dosega rezultate, o katerih njegovi mlajši tekmeci lahko le sanjajo. Mnogi današnji tekmeci se še rodili niso, ko je 17. decembra 1988, star komaj 16 let, nastopil na prvi tekmi svetovnega pokala v Saporu (31. mesto), na kateri se je počutil kot na domačem dvorišču, saj prihaja iz bližnjega mesteca Šimokava na največjem japonskem otoku Hokaido. Brata Peter in Domen Prevc sta skupaj mlajša (39 let) kot Kasai, ki se pri skoraj 44 letih zelo uspešno kosa z vsaj desetletje mlajšimi tekmeci.
Podira lastne rekorde starosti tekmovalca, ki je zmagal na tekmah svetovnega pokala ali se uvrstil na zmagovalni oder. Zadnjo izmed 17 zmag je dosegel 29. novembra 2014 v Kuusamu na Finskem, ko je bil star 42 let in 176 dni. V letošnji zimi je bil že petkrat na odru za zmagovalce, vselej na tretjem mestu, zadnjič minuli petek v Wisli na Poljskem.
Že pred prvo zmago v svetovnem pokalu, je bil svetovni prvak v poletih
V njegovih 27 sezonah se je v smučarskih skokih spremenilo marsikaj. Vseskozi se je spretno prilagajal neštetim spremembam v tehniki in pravilih. Ko je začel tekmovati, je bila drža smuči še paralelna. V skladu s trendi se je hitro priučil tudi škarjastega sloga. Še preden je marca 1993 v Lahtiju dosegel prvo izmed 17 zmag na tekmah za svetovni pokal, je kot devetnajstletnik 22. marca 1992 šokiral svet z naslovom svetovnega prvaka v smučarskih poletih v kaotičnem in vetrovnem Harrachovu na Češkem, ki so ga zaznamovali številni padci. To je bilo obdobje, v katerem je navduševal s svojim ekstremnim in neustrašnim slogom, saj je bil položaj njegovega telesa nižji od smuči. Smučarski poleti so nasploh njegova strast.
Bil je član japonske reprezentance na kar sedmih olimpijskih igrah, a pogosto ni bil udarni mož, ampak v vlogi petega tekmovalca – rezervista. Najbolj razočaran je bil leta 1998, ker ni dobil priložnosti na domačih tleh v Naganu. Zaradi ostre konkurence znotraj ekipe, v kateri so bili boljši Funaki, Harada, Okabe in Saito, je bil le rezerva. Ko so se asi poslovili, je očitno dobil krila. Leta 2002 v Salt Lake Cityju ga ni bilo na ekipni tekmi, ker se je poškodoval med igranjem odbojke. Z olimpijskih iger ima tri kolajne, od tega dve ekipni. Izpolnitev sanj o posamični olimpijski kolajni je dočakal pri 41 letih in 256 dneh v Sočiju s srebrnim odličjem na veliki skakalnici, na kateri mu je v hrbet gledal bronasti Peter Prevc. Slovenski as pravi, da je Kasai zanj navdih, kar je zelo navdušilo neuničljivega Japonca. Z nastopov na kar dvanajstih svetovnih prvenstvih, kar je še eden izmed rekordov, ima sedem kolajn.
Čeprav je Kasai že globoko v petem desetletju življenja, je še vedno vrhunsko telesno pripravljen, izjemno hitro se prilagaja razmeram. Je enako hiter, močan, motiviran in pogumen kot veliko mlajši tekmeci. V japonski reprezentanci je pravilo, da nastopijo tisti, ki so trenutno najboljši, leta niso pomembna. Ker v japonski kulturi velja hierarhija glede na starost in zasluge, ima Kasai poseben status. Mlajši morajo nositi torbe, opremo, celo pivo v sobo po večerji ali kavo pri zajtrku, če jim starejši tako ukažejo.
Na vprašanje, kje je skrivnost uspehov, nam je v enem izmed redkih pogovorov – njegovo znanje angleščine namreč ni posebej blesteče – dejal: »Ni skrivnosti. Dobra telesna pripravljenost in zvrhan koš izkušenj. Zraven spadajo še umirjenost, saj se ne obremenjujem več s tem, kakšen bo moj naslednji skok. Vse je avtomatizirano, zato o skoku ne razmišljam, ampak le skočim. Predvsem pa uživam. Zlasti od Sočija naprej. Vsak skok je zabava. Brez strasti do skokov ne bi bil več tukaj. So edina stvar, ki jo znam početi v življenju. Največji delež uspeha je narejen v glavi. Najpomembnejše je, da se še vedno počutim mladostnega.«
Tudi v golfu dosega zavidljive rezultate
Izkušenj ima toliko, da zaradi varčevanja z močmi kakšen dan sploh ne pride na skakalnico. Izpušča skoke za trening in v poskusnih serijah ter gre neposredno na tekmo. Njegovi treningi so zaradi let krajši, vendar jih opravi na vso moč. Zaradi poškodb kolena in težav s hrbtenico so bili v njegovi karieri vzponi in padci. Ko ni mogel skakati, je poiskal uteho v igranju golfa, v katerem dosega zavidljive rezultate. Je predvsem profesionalec od glave do pet. Prihodnji teden ga boste med poleti v Planici lahko srečevali na jutranjem teku na cesti proti Vršiču že ob sedmi uri, ko bodo tekmeci še dremali v toplih posteljah.
Je eden najbolj priljubljenih skakalcev na svetu. V vsaki državi, v kateri se ustavi skakalna karavana, Kasaija gledalci pozdravijo enako strastno kot svoje domače matadorje. Njegova zaščitna znaka sta nasmeh in v skladu z japonsko kulturo priklon tistemu, ki je od njega boljši na tekmi. A tudi njegovi tekmeci so se nalezli japonske kulture, da pred njim snamejo čelade in kape ter se globoko priklonijo. Kasai, ki v Evropi uživa zaradi dobre hrane in raznovrstne ponudbe vina, je na Japonskem v senci sumoborcev, igralcev bejzbola in nogometašev. Japonski skakalci so sicer zaposleni v podjetjih. Visoke plače dobijo le zato, da skačejo za tovarniške ekipe.
Skakal bo še vsaj do petdesetega leta
Ob prihodu v Titisee-Neustadt je priznal, da bo mejnik 500 tekem zanj pomemben in verjetno zelo čustven. »Če že postavljam rekorde, potem lahko tudi kakšnega, ki ga nihče ne bo več popravil. 500 tekem je lepa številka, toda moja srečna številka je šest. Moj naslednji cilj bo 600 tekem, zato je mejnik 500 le vmesna postaja,« je za spletno stran Mednarodne smučarske zveze dejal neuničljivi Kasai, ki je kot otrok zelo sovražil poraze, zato je danes tako uspešen.
O upokojitvi še ne razmišlja, ampak namerava skakati vsaj do 50. leta, morda še dlje. Če bi Saporo dobil zimske olimpijske igre leta 2026, hoče biti zraven kot tekmovalec. Obenem si želi, da bi ga na olimpijskih igrah leta 2018 v Južni Koreji videla skakati hčerka Rina. Pri 43 letih je tik pred letošnjo tekmo v domačem Saporu prvič postal oče, naslednji dan pa skočil ne tretjo stopničko zmagovalnega odra. Rojstva hčerke se je zelo veselil, potem ko je januarja prav med svetovnim prvenstvom v poletih na Kulmu, kjer je osvojil peto mesto, po hudi bolezni umrla mlajša sestra Kumiko. Že leta 1997 je ostal brez mame, ki je tragično umrla v požaru v domači hiši. Mama ga je sicer vzgajala sama. Njegovo otroštvo ni bilo lepo, saj je bil rojen v revni družini.
