Osnovni problem našega zdravstva je po mojem mnenju sistem zavarovalništva. Lahko imamo eno ali več konkurenčnih zavarovalnic, samo nehajmo ponavljati floskulo, da mora denar (beri: zavarovanje) slediti bolniku. Saj to je bistvo! Ampak samo govorjenje je premalo. Princip zavarovalništva je vedno enak, pa naj gre za zdravstveno zavarovanje, zavarovanje nepremičnin ali premičnin. Če bomo tu začeli reševati probleme, se bodo drugi začeli reševati sami, pa naj gre za čakalne dobe na preglede ali načine zdravljenja vključno z operacijami, korupcijo in druge anomalije. Mantra, da je treba državno zdravstvo strogo ločiti od zasebnega, je zmotno. Narobe: oba je treba integrirati, da bosta komplementarna, kar se da narediti.
O zdravstvu sem vrsto let objavljal številne prispevke in predlagal povsem konkretne spremembe, vendar sem naletel praviloma na nerazumevanje, čeprav so bili predlogi povsem nepolitično motivirani. Ker nisem bil pač ožji del sistema (režima), sem bil nemalokrat deležen zgolj kritik. Nobena vlada doslej ni znala, hotela ali zmogla storiti bistvenih sprememb, za katere vemo vsi, da so nujno potrebne. Aktualna ministrica se sicer trudi prepričati javnost, zdravniške organizacije, sindikate, poslance in druge, kako si ona oziroma vlada zamišlja zdravstveno reformo. Vendar zdravstvo ne potrebuje enkratne reforme, ampak se mora stalno prilagajati predvsem obolevnosti ljudi, razvoju medicine in ne nazadnje tudi kadrovskim ter materialnim možnostim družbe.
Reforma in demagogija
Diametralne razlike pa se kažejo pri konkretnih rešitvah. Ob nedavni razpravi v parlamentu o zdravstveni reformi sem pričakoval polno demagogije, zavajanja in pomislekov, kar po svoje tudi razumem, in tako je tudi bilo. Mnogi se bojijo sprememb, ki bi (bodo) omejile nekatere pravice in bo treba za zdravstvo prispevati več, predvsem če zdravje s svojimi dejanji zavestno ogrožamo.
Problemi, s katerimi se spopadamo danes, niso nič drugačni, kot so bili v preteklosti, ko smo imeli drug politični sistem, v katerem je odločal saj-vemo-kdo, saj se še prav dobro spominjam sedemdesetih let, ko sem tudi jaz postal del sistema.
Pri gradnji zdravstvenih objektov, začenši s sedanjo stavbo UKC Ljubljana, so stalno nastajale podobne težave in tako je bilo tudi z Onkološkim inštitutom, Pediatrično kliniko itd. Nedvomno obstajajo zasebne ustanove, ki so specializirane za gradnjo bolnišnic na ključ, mi pa kar sami improviziramo in se iz napak nič ne naučimo. Ko smo gradili in še gradimo urgentne centre, jih najprej zgradimo pogosto brez nujno potrebne opreme in, kar je še huje, sploh nimamo jasnih načrtov, kako jih napolniti z vsebino (delom in kadri). Ali je to v duhu dobrega gospodarja?
Pri izobraževanju zdravnikov nikoli nisem imel občutka, da so bili nekateri favorizirani. Za specializacije, vsaj jaz nisem imel občutka, nikoli niso bile potrebne zveze. Po specialističnem izpitu pa se je že pričelo opažati, da so nekateri zdravniki bolj »primerni« za delo z bolniki, drugi pa za posebne naloge. Podobno je bilo s strokovnimi izobraževanji doma in zlasti v tujini ali zasedbo vodilnih položajev, ko so imeli ti drugi običajno prednost. Le zakaj? Ker so bili boljši zdravniki?
Z nabavo medicinske opreme so bile stalno težave. Spomnim se, kako smo prišli do nove, sodobne medicinske opreme na kliničnem oddelku, kjer sem preživel največ let svoje delovne dobe. Že tedaj smo morali kršiti predpise in iskati razne obvode ter imeti vplivne (in bogate) mecene, ki so zdravstvu z njihovimi zvezami in poznanstvi pomagali, da je kolikor toliko sledilo razvoju medicine.
Urgenca kot kritična točka
Posebej pa bi se dotaknil problema urgence, ki ga tudi sam najbolje poznam. Mislim, da sem rekorder po trajanju dela (39 let) na Internistični prvi pomoči (IPP) UKC Ljubljana. Meritorno trdim, da IPP ni samo problem UKC, ampak problemi IPP odražajo slabosti organizacije primarnega in sekundarnega zdravstva Ljubljane s širšo okolico. O razlogih ne bom govoril, pomenljiv pa je podatek, da je od leta 1992 zraslo število napotitev na IPP za okoli 100 odstotkov, pa se v tem času obolevnost prebivalstva ni tako povečala. Trdim, da se na račun IPP »šlepa« dobršen del zdravstva. Po mojih izkušnjah prihaja na IPP največ 50 odstotkov nujnih primerov. Kdor dvomi o mojih trditvah, naj samo 24 ur prebije na ljubljanski urgenci in bo prišel do podobnih spoznanj. Samo za ponazoritev naj navedem, kako so se denimo pred kratkim na Dunaju lotili problema povečanega števila okužb dihal pri otrocih. Pozvali so, ne pozvali, zahtevali, da pediatri na primarni ravni delajo tudi ob sobotah in nedeljah. Ali je kaj takega mogoče pri nas? Dvomim!
Na osnovi izkušenj trdim, da je za hitrejše prilagajanje zdravstva razmeram nujna neke vrste privatizacija tudi državnih zdravstvenih zavodov. Ne bom ponavljal, kako, ker sem o tem že pisal. Povsem človeško in razumljivo sicer je, da so politično nastavljeni kadri lojalni politiki. Vendar je prvi pogoj za dobro organizacijo dela vseh zdravstvenih organizacij depolitizacija vodenja, ne pa da vsakokratna politična garnitura lomasti po zdravstvenih zavodih in nastavlja ter odstavlja direktorje.
Res mora biti zdravstvo še posebej nadzorovano, predvsem zaradi možnih odklonov, ki so lahko škodljivi ali celo nevarni. Nesporno pa je, da zdravstvo potrebuje stabilno okolje načrtovanja in financiranja ne glede na trenutno oblast.
Ali res zagovornikom državnega zdravstva ni več kot očitno, da je državna lastnina humus za korupcijo, klientelizem, nepotizem in druge anomalije (tudi v zdravstvu)?
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicistDaljnogled je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku občasno objavljali na straneh pisem bralcev. V njej bodo domači in tuji strokovnjaki podali svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
