V čem je problem? V tem, da so redki voditelji, recimo Igor E. Bergant je eden od njih, ki politike res vabijo zato, da bi slišali njihovo mnenje. Da bi slišali njihovo zgodbo. Ministri so vedno krivi. Če kaj naredijo oziroma če česa ne naredijo. V studiih so po pravilu v vlogi obtoženih, ki se morajo braniti. Logično je, da tistemu, ki se brani, nihče ne verjame. In da tisti, ki se brani, naredi neumnosti. Se zaplete v lastna protislovja. Jeclja in spreminja barvo na obrazu. Da ne bo pomote: ne branim ministrov. Branim le institucijo gosta. Branim pozicijo in stališče, da se politike, ministre in vse, ki vodijo to državo, v studie ne vodi na zagovor, na totalno rešetanje in napadanje, temveč zato, da slišimo njihove razlage. Zagovarjajo naj se v parlamentu in na volitvah.

Ni naključje, da se osrednja debatna oddaja na nacionalki imenuje Tarča. Kaj počnemo s tarčo? Poizkušamo jo zadeti. Raztrgati. Uničiti. Zadeti v čisto sredino. Po tej plati ima segment pogovornega dela znotraj Planeta Danes dovolj dobro pomensko ime. Debata. Tam naj bi debatirali. Debatiranje pomeni, da se poslušamo. Da ne vztrajamo za vsako ceno pri svojem, ampak znamo tudi nasprotniku pritrditi. In tu je esencialni problem. Pri nas nasprotnik ne more imeti nikoli prav. Pri nas je druga stran vedno v zmoti. Pri nas smo žanr debate spremenili v žanr gladiatorske predstave. In največkrat so žrtve jasne že vnaprej. 'Bedgaji', detektirani s splošnim mnenjem. Pozivanje k »veliko jih tako misli«, »mnogi vam očitajo« je popolnoma nekredibilno za voditelja in absolutno zgrešeno že v startu. Voditelja bi moralo zaskrbeti ravno to: da mnogi tako mislijo. Kdaj pa je bilo že splošno mnenje racionalno? Pametno? Iskrivo?

Drugi problem je popolno nezaupanje. Voditelj predpostavlja, da politik, minister, skratka predstavnik oblasti ne govori resnice. Da se izmika, da je vse skupaj piarovski šoder, da olepšuje in probleme skriva pred javnostjo. Voditelj torej gostu ne verjame. Zakaj pa ga potem vabi v studio? Točno zato. Da bi še mi videli, kako temu modelu ali modelki ne gre verjeti. Nima zaupanja volilne baze. Potem pa se čudimo, da smo med vsemi evropskimi državami na repu, ko je govor o zaupanju v vlado. Pri nas lahko vlada po vseh evropskih merilih raztura in je na prvem mestu, mi pa bomo o njej še vedno mislili najslabše. Ker vsaj s tem pokažemo, da jih ne šljivimo pet posto. Da so vsi eni navadni šalabajzerji. Vsi vemo več od njih in smo sposobnejši.

Zato se lahko do njih obnašamo kot do zadnjih levakov. Totalno brez spoštovanja. Lep primer je posnetek, ko med nastopom predsednika vlade Mira Cerarja v Cankarjevem domu štirje obiskovalci vstanejo in zapojejo svojo verzijo pesmi Jurčku bomo pomagali hišico zgraditi. Absolutno simpatična gesta s kul poanto. Pomagajmo narediti luknje v mreži na meji. Potem pa šok. Miro Cerar stopi do njih in hoče prvi protestnici podati roko. Ona pa je ne sprejme. Morda je to za mnoge kul s sporočilom, da ne šljivimo take oblasti, ki postavlja ograje. Še več, vsaka politika je za nas sranje. Ampak v bistvu je to tretji problem, ki ga nihče ne vidi kot problem. Nespoštovanje kogar koli, ki reprezentira oblast. Zadnji politik, ki je pri nas žel vsaj malo spoštovanja, je bil pokojni Janez Drnovšek. Zadnjih deset let so vsi le boksarske vreče za nabijanje. Izjema je Janez Janša, ki gre v »debate« le, če je na drugi strani preverjeni voditelj. Izpraševalec, ki pusti, da Janez pove svoje zgodbe. Brez podvprašanj. Brez presenečenj.

Seveda je problem tudi na drugi strani. V nepripravljenih predstavnikih. V samovšečnih nastopačih. V tistih, ki mislijo, da je dovolj, da že imajo funkcijo. Vseh, ki voditelje jemljejo kot sovražnike in vsak nastop kot nepotrebno izgubo časa. Ter medije razumejo kot leglo manipulacij in nizanje krivičnih podob. In da nihče ne vidi njihovega požrtvovalnega dela, njihove skrbi in genialnosti.

Zato se dogaja prav to, kar je najnevarnejše. Totalna negativna selekcija. Kolobarjenje enih in istih. Da ne bo nihče sposoben in pameten prevzel odgovorne funkcije. Zakaj bi se raztrgal in potem poslušal neumnosti na svoj račun? Kar na dolgi rok pomeni, da nam bodo vladali nesposobni in neumni. Oziroma tisti, ki bi kot tekmovalci v resničnostnih šovih naredili vse za nekaj minut slave. Ali pa tisti, ki se nam že lep čas ponujajo kot edini odrešitelji…