Svojevrsten rekorder je gotovo prvi mož koncerna Fiat-Chrysler Sergio Marchionne, ki je leta 2014 zaslužil 72 milijonov dolarjev, večinoma na račun nagrade, ki je bila povezana z 61-odstotno rastjo delnice podjetja. V Italiji rojeni poslovnež je tako na uro zaslužil neverjetnih 35.000 dolarjev. Za primerjavo: izkušeni delavec v Chryslerju v povprečju zasluži 28 dolarjev na uro. Še bolj si bo vodenje podjetja zapomnil Alan Mulally. Za osem let poveljevanja Fordu – pravijo, da je bil ključen, da je podjetje po skorajšnjem bankrotu leta 2006 znova postalo dobičkonosno – je na svoj račun prejel astronomskih 220 milijonov. S svojo zadnjo letno plačo bi si lahko kupil 885 najbolje prodajanih fordov serije F; zaslužil je namreč kar 727 povprečnih plač zaposlenih v podjetju in 532-krat več od povprečnega Američana. Ali prevedeno: od vsakega prodanega forda je prejel 3,67 dolarja.

Delavci so ob takšnih zneskih upravičeno slabe volje in poudarjajo, da so bili nekoč simbol produktivnosti in del srednjega razreda, ki si je lahko privoščil veliko. Danes so zgolj simbol vseh pritiskov, povezanih z globalno ekonomijo. Zanimivo, da je urna postavka nemškega delavca v povprečju dvakrat višja (68:34 dolarjev) od ameriškega, kljub temu pa velja delo v avtomobilski industriji v ZDA še vedno za zaželeno, saj so plače na primer v domovih za starejše ali verigah trgovin občutno nižje.

Visoke plače nekaterih vodilnih mož so seveda v neposredni korelaciji z dobičkonosnostjo podjetij, ki jih vodijo – predsedniku uprave Renaulta Carlosu Ghosnu so tako leta 2014 plačo dvignili trikratno, ker je za trikrat povečal dobiček – pri čemer se v nemških podjetjih vse bolj uveljavlja, da imajo od dobička nekaj prav vsi zaposleni. Zadnji je primer koncerna BMW, kjer bodo vsi delavci zavoljo rekordnega dobička, ki sovpada s 100-letnico podjetja, na račun prejeli 8375 evrov nagrade.

Seveda vseh menedžerjev ne motivira zgolj znesek na njihovem bančnem računu. Prvi mož Toyote Akio Tojoda tako zasluži slabe tri milijone dolarjev, pa čeprav bi lahko tudi občutno več. Toyota je namreč po prodaji znamka številka ena na svetu, lani so kupcem predali več kot 10 milijonov vozil, od vsakega je Tojoda prejel »zgolj« 26 centov. Ghosn, tudi prvi mož Nissana, je zaslužil štirikrat več od Japonca, pa čeprav je bil Toyotin dobiček petkrat višji od Nissanovega.