Avstrijski filmski festival Diagonale preplavljajo filmi s tematiko otrok, od majhnih do najstnikov, ujetih v vojno ali povojno stanje, v begunstvo, neodzivnost okolice ali družinske žrmlje. Omenimo lahko vsaj dva.

Tortura malega ognja

Povod za temo filma Agonija pojasni mladi režiser David Clay Diaz že v najavni špici: gre za resnični dogodek, neki mladenič je iz nepojasnjenih razlogov ubil svoje dekle, ga razsekal in kose vrgel v smeti. Gledalec torej nekako pričakuje le pojasnilo, a Diaz mu ne ponudi motiva v kakšni strašni skrivnosti, ampak le prikazuje vzdušje vsakdanjika, ki ga živi večina prebivalcev razvitega sveta. In v tem je resnična groza tega filma.

Agonija formalno spominja na dokumentarec, ki ločeno spremlja dva lika, najstniškega raperja in študenta prava, v njunih vsakodnevnih situacijah. Skozi kratke izmenične epizode o enem in drugem, ločene z jasno zatemnitvijo, se sestavljata dve ločeni zgodbi dveh odraščanj znotraj psihopatologije vsakdanjega življenja, torej vsakdanjika kot izvora nenehnih trenj, frustracij, ponižanj in poniževanj. Osnovno leglo teh frustracij je seveda družina (prezaposlena ali »prezaposlena«, čustveno otopela mama, »neobstoječ« ali frustriran oče), v kateri vladajo »običajno« nezadovoljstvo vsakogar z vsakomer, hlad, zmerjanje in nenehno navzoča latentna agresija. Zunaj družine pa prijateljstvo kot nov izvor frustracij (ljubosumje, latentna homoseksualnost), agresivni športi in mizoginsko rapanje kot nekakšna identitetna bergla, ki pa le še bolj onemogoča komunikacijo, spodletela ali pa obsesivna zveza z dekletom…

V to splošno vzdušje odraščanja pa Diaz vnese nov dejavnik, konstantno visokonapetostno nervozo, nevrozo, ki mladeničema onemogoča vsako refleksijo lastnega položaja. Podčrtuje jo z izredno domišljeno uporabo raznovrstnih zvokov, nenehnega hrupa: nenehen glasen televizor v ozadju »pogovorov«, hrup ulice, glasbe, avtomobilskega motorja, klepet sošolcev med predavanji, vsi ti zvoki in šumi, ki motijo gledalčevo percepcijo, so seveda motnje, ki odmevajo v glavah likov. Tišine ni, in če morda nastopi, se zdi kot preganjavični vakuum v glavi. Ta element odtujitve, ne le od drugega, ampak predvsem od samega sebe, slika sodobno nevrotično družbo, v kateri je nesprejeti posameznik vse bolj tempirana bomba. Nič več ne gre za klasičen, razumljiv motiv za zločin; družba z razpadom odnosov proizvaja svoje »teroriste«.

Tudi »film v pismih«

Oskarjev kratkofilmski nominiranec Vse bo dobro režiserja Patricka Vollratha je linearna zgodba o moškem, ki pride k nekdanji ženi po hčerkico, jo pelje v trgovino in na veliko obdaruje, nato pa ji v nekem uradu zabiča, da ne sme nič reči. Tako se klasična »idila« postopoma izkaže kot poskus ugrabitve otroka, ki se zaradi odpovedanega poleta zatakne v letališkem hotelu. Vollrath, Hanekejev učenec, odlično ujame problematiko odrinjenega in frustriranega očeta, ki se postopoma spreminja v neobvladanega, agresivno-depresivnega razsutega moškega, ki se otroka obupano oklepa kot svoje rešitve.

Ruth Beckermann, slavna avstrijska avtorica dokumentarcev, ki na festivalu pripravlja delavnico o reprezentaciji potisnjenega nacizma v avstrijskih filmih, se je predstavila tudi s svojim prvim igranim filmom Sanjani o avstrijski pesnici Ingeborg Bachmann in romunskem pesniku Paulu Celanu. Njunega odnosa se je lotila na nemogoč način, skozi njuna pisma od konca 40. let, ko sta se spoznala in zaljubila, do začetka 70. let, do njune smrti. Beckermannova se je povsem odrekla filmizaciji tega odnosa, zgodbo pa prepustila mladima igralcema, ki v snemalnem studiu prebirata njuna pisma, med premori pa pokadita kakšno cigareto.

Vse, kar o pesniškem paru izvemo, so torej njune lastne besede, sprva strastne, nato zaradi geografske ločitve razmišljujoče, dvomeče, z obdobji odtujenosti, pa spet novim valom ljubezni in stisk. Pisma so izredno poetična, in kot pravi režiserka, nedvomno tudi fikcionalna, nekakšna literarizacija in refleksija odnosa hkrati. Režiserkin pogum, da zgolj z velikimi plani obrazov bralcev ujame intimno kompleksnost odnosa, obremenjenega z vojno, bodo znali ceniti literarni sladokusci.