Jaroslav Skrušný: O goloti, o svobodi in o starcih

V zadnji sobotni prilogi Dnevnika Objektiv se je kolumnist Goran Vojnović posmehljivo obregnil ob moj kritični odgovor na Delovo anketo v zvezi z Lorencijevo postavitvijo Kralja Ubuja v ljubljanski Drami. V kontekstu in navezavi z domnevnim cenzorskim posegom predsednika UO Prešernovega sklada v režiserjev koncept letošnje proslave ob podelitvi Prešernovih nagrad me je kratko malo razglasil za reakcionarnega »starca«, ki skupaj z enako starokopitnimi in zaplankanimi konservativci izganjamo moderno umetnost in njene sodobne uprizoritvene in performativne prakse pa njih nosilce in preroke iz nacionalnih teatrskih svetišč. Med vrsticami piščeve ogorčene filipike smo, nazadnjaki, obdolženi nič manj kot napada na nesrečne migrante, ki te dni pritiskajo na vrata schengenske Evrope; malone soodgovorni in sokrivi smo za postavitev žičnatih ovir na slovenski južni meji, tako rekoč implicite vpeljujemo in zagovarjamo ksenofobijo, rasizem in versko nestrpnost do nezaželenih prišlekov; danes izganjamo goloto in vsakršno verbalno in karnalno pohujšanje z desak narodnega gledališča, jutri bomo menda že metali avantgardne režiserje – sicer nosilce najvišjih nacionalnih umetnostnih nagrad – na cesto in jih pojutrišnjem najbrž podili v eksil…, in vse to le zato, ker ne razumemo, zaostaleži, da golota na gledališkem odru pomeni širjenje duha svobode, strpnosti, naprednosti, medkulturnega dialoga in kar je še teh naprednjaških floskul iz današnjega žargona pravšnjosti oziroma politične korektnosti.

V imenu umetniške svobode je – sodeč po besedah mladega libertinca – potemtakem na odru dovoljeno izreči, pokazati in storiti vse – da, tudi urinirati smo že videli v letošnji sezoni igralce na deskah SMG – sprašujem pa se, do kam seže ta »vse«, ali ima ta »svoboda« sploh kakšne meje, kakšen etično vrednostni horizont, ali sploh še obstajajo kakšne kvalitativne, strukturne, profesionalne in kompetenčne meje in nivojske razlike med uprizoritvenimi prizorišči, gledališkimi zvrstmi, žanri in poetikami ali pa se je vse skupaj že zlilo in premešalo v en sam nediferenciran in neartikuliran resničnostni šov po nareku in vzoru medijskega spektakla, v en sam zgolj sebi namenjen egotrip in samovšečni »stand-up«, v eno samo linearno in monotono brbljanje neslanosti in obsce(ne)no razkazovanje človekove totalne telesne in duhovne razpoložljivosti.

Zahvaljeni, mladci, za takšno svobodo, kar imejte jo, privoščite si jo z veliko žlico, uživajte v njenih blagodatih in v odsevu svoje podobe na bleščavi površini razgaljene kože, samozadovoljujte se še naprej in z množicami vsevprek koitirajočih golih teles privabljajte v gledališča vedoželjno mladež in ji širite meje duhovne prostosti in miselnih obzorij (kar naj bi bila po besedah režiserja Ivice Buljana, citiranih v Vojnovićevi kolumni, smisel in funkcija vse bolj ekstenzivne navzočnosti razgaljenih protagonistov v njegovih režijskih postavitvah), meni, nevednemu starcu, pa zgolj dopustite vsaj tolikšen prostorček svobode, da si o vsem tem mislim in, če me že kdo kaj vpraša, povem svoje!

JAROSLAV SKRUŠNÝ

Jaroslav Skrušný odprta stran golota starci svoboda Goran Vojnović gledališče Ivica Buljan