Kmečko prebivalstvo na Slovenskem je bilo vse do druge svetovne vojne pretežno samozadostno, večino hrane za preživetje so si ljudje pridelali sami. Pri tem ni šlo drugače, kot da so vključili vse člane družine. Ne gre pa zanemariti dejstva, da so po zemljiški odvezi leta 1848, ob razpustu fevdalnega sistema, kmetje postali lastniki zemlje proti plačilu odškodnine. Prehod iz fevdalizma v gospodarski liberalizem tako ni ostal brez svoje cene, saj je sledilo močno zadolževanje in socialno razslojevanje. Kot je zapisal Josip Jurančič v tridesetih letih 20. stoletja, je kmet vedno več delal in se hkrati vedno težje prebijal iz meseca v mesec. Za otroke kajžarjev, dninarjev, viničarjev in drugih malih kmetov življenje pred drugo svetovno vojno zagotovo ni bilo idilično.
Vse se vrti, poje, šumi in brni
Odnos do dela otrok se je močno spremenil za časa povojne Jugoslavije. Modernizacija, mehanizacija kmečkega dela ter opuščanje obdelovalnih površin so spremenili način življenja, socialne razmere in delovne ritme ter s tem tudi vlogo otrok znotraj družine. Čeprav je delo ostalo visoko čislano, je SFRJ kot glavni delovni področji otrok postavila šolo in učenje. Široka dostopnost izobraževanja je narekovala trend, ko je na Slovenskem prvič v zgodovini prevladalo mnenje, da je bolje, da se otroci šolajo in pridobijo zaposlitev, kot pa da delajo na kmetiji ali opravljajo nekvalificirano delo.
V »modernih« družbah prevladuje predstava, da naj otroci ne bi delali, temveč se zgolj igrali. Vendar so predstave o igri in delu kot ločenima poloma produkt določenega zgodovinskega in geografskega momenta. Ideja, da delo spada v domeno odraslih, igra pa v domeno otrok, se je porodila na evropskih tleh v času zgodnje industrializacije. Da gre v resnici za pojma, ki se medsebojno dopolnjujeta in prepletata, nakazujejo številne etnografske raziskave širom sveta. V družbah, kjer se otroci znotraj družine vključujejo v delovna opravila, se učijo predvsem z opazovanjem, zgledom in postopnim vključevanjem, kar ima tudi pozitivne učinke na njihovo oblikovanje identitete. Delu otrok torej delamo krivico, če nanj gledamo zgolj kot na nekaj negativnega.
Kadar govorimo o delu otrok, je treba vedno upoštevati obče življenjske in ekonomske razmere. Pri nas so se otroci v delovne procese v kmečkem gospodarstvu vključevali postopoma glede na svoje sposobnosti, sprva so le opazovali odrasle, nato pa so postopoma prevzemali vedno težja opravila. Kot zapiše etnologinja Mojca Ravnik, je bilo delo priročna vzgojna metoda: »V soseski, ki je vrvela od vsakdanjih gospodinjskih in gospodarskih opravil, na poteh na njivo, v vinograd, v gozd, v mesto in na sejem so bili otroci vedno zraven in so se vsemu privajali. Opazovali so odrasle pri delu in pomagali.« Poleg tega se je ločnica med igro in delom pogosto rahljala. Marija Stanonik za območje Žirov opisuje, kako so otroci imeli miniaturno orodje za delo na polju ali v hiši ter košček zemlje, ki so ga dobili v obdelavo.
Otroci so se igrali tudi ob paši: fantje so zabijali žeblje, deklice klekljale. Med lupljenjem krompirja, nabiranjem borovnic in klekljanjem so si prepevali, pripovedovali smešnice in zgodbe ter se igrali miselne igre. Delo je bilo močno prepleteno z druženjem. Marija Makarovič je ugotavljala, da je delo na podeželju še v sedemdesetih letih igralo osrednjo vlogo v odnosih med sosedi, sorodniki in botri kot »tradicionalna družbena, čeprav nenapisana institucija«.
Tako kot delo se je tudi otroška igra skozi čas spreminjala in ohranjala. Ob delovnih obveznostih in redkih kupljenih igračah so otroci pri nas nekoč poznali besedne igre, igre z različnimi rabami telesa, skupinske igre z gibanjem v prostoru (na primer trden most, gnilo jajce), potepanje, skrivanje, fantazijske igre, miselne igre, igre z vlogami in igre s petjem. Med priljubljene igre so sodili tudi sankanje, kopanje, ribolov, frnikolanje ter igranje z domačimi živalmi. Med kupljenimi igračami zasledimo predvsem punčke, konjičke na kolesih in vozičke. Igrače so otrokom izdelovali odrasli, največ pripomočkov za igro pa so otroci našli v naravi. Pogosto so to bili kamenčki, pesek in veje. Uporabljali so tudi fižolčke, bučna semena in razno orodje iz sveta odraslih. Otroško igrišče so bili travniki, polja in gozdovi, kjer so opazovali živali in naravo. Pogosto so se igrali tudi igre, ki so posnemale svet odraslih, na primer trgovino, zdravnika, šolo ali sveto mašo.
Z nekaj kritičnosti lahko rečemo, da je dandanes igra postala le še ena izmed tržnih niš v sistemu, v katerem svoje poslanstvo izpolnjujemo s tem, da igramo pridne potrošnike. Starši so nenehno soočeni s sporočili, kaj vse otroci potrebujejo za optimalen motorični, čustveni in intelektualni razvoj. Kot da bo brez polovice pripomočkov, igrač in igral, ki jih najdemo v trgovinah, otrok prikrajšan in bo ostal čustveno in motorično zaostal, starši pa krivi za njegove poraze v odrasli dobi. Že ko se otrok rodi, mu pogled na svet okrasimo z raznoraznimi stimulativnimi igračami. Vse se vrti, poje, šumi in brni. Ni več dovolj, da je otrok v krogu družine, da opazuje ljudi, ki ga obdajajo, in odnose med njimi. Otrokovo pozornost z ljudi vestno preusmerjamo na stvari. In to v času, ko vemo, da se otrok že rodi s prirojeno sposobnostjo, da čuti, kaj drugi namerava.
Ta sposobnost, da se uglasimo z drugimi, nam omogoča kognitivni in čustveni razvoj, omogoča, da se naučimo jezika in kulture. Ljudje torej potrebujemo predvsem druge ljudi in ne gore stimulativnih pripomočkov in nadomestkov. Na spletu najdemo seznam petih nepogrešljivih in univerzalnih igrač. Mednje sodijo: palica, vrv, tulec, zemlja in škatla. Vse so zagotovljeno večnamenske, cenovno ugodne, spodbujajo otrokovo iznajdljivost, domišljijo in fino motoriko, v družbi vrstnikov tudi socialne veščine, čustveno inteligenco in besedni zaklad.
Prav tako ni res, da so otroci, ki ne poznajo kupljenih igrač, prikrajšani za igro. Nasprotno, njihova igra je pogosto bolj ustvarjalna. Otroci v številnih družbah tudi danes ne poznajo kupljenih igrač. Naredijo si jih sami iz odpadnih materialov ali iz materialov, ki jih najdemo v naravi. Po drugi strani se lahko zgodi, da se otrok ob preobilici igrač ne bo znal zaigrati. Pa tudi, da otroci, ki odraščajo ob natrpanih vsakodnevnih organiziranih dejavnostih, kmalu ne bodo premogli samoiniciative, temveč bodo vedno pričakovali vodenje od nekoga drugega. Gre za sindrom kapitalistične družbe, ki najprej uniči in zatre ustvarjalnost, zato da nam jo lahko nato prodaja. Zaznamo lahko, da je imperativ dela otrok zamenjal imperativ potrošništva.
Starši ne stavijo več na izobrazbo
Potrošništvo danes zajema tako igro, igrače, kulturne in ustvarjalne dejavnosti kot raznorazne organizirane in plačljive interesne dejavnosti. Nekoč so se otroci skozi vključevanje v delovna opravila učili vrednot, kot so odgovornost, red, delavnost, vztrajnost, potrpežljivost in sodelovanje. Prav te iste vrline naj bi si otrok danes pridobil na raznih interesnih dejavnostih, od športa do glasbe. Tako kot delo imajo tudi interesne dejavnosti svojo pozitivno plat. Oboje pa lahko preseže mejo zdravega in postane za otroka škodljivo.
Odnos med igro, delom in učenjem je kompleksen. Naš odnos do njih v veliki meri krojijo naše lastne izkušnje pa tudi širše ekonomske in politične življenjske okoliščine, iz katerih izhajamo in v katerih živimo. Zdi se, da v Sloveniji živimo v hibridnem sistemu med socializmom in kapitalizmom, med kmečkim in tržnim gospodarstvom. Ne gre pozabiti lastne zgodovine in dejstva, da je socialistična Jugoslavija splošno gledano omogočila dvig življenjskega standarda na Slovenskem.
Omenili smo, da je zemljiška odveza, čeprav je z odpravo fevdalizma obljubljala boljšo prihodnost, prinesla svojo ceno. Prav enako bi lahko dejali za odločitev, da odpravimo socialistični sistem. Tisti, ki odločajo, iz svoje zone komforta, ki jim ga je omogočil prav ta isti socialistični sistem, katerega se sedaj tako otepajo, ne vidijo prav daleč. Zagotovo pa se ne sprašujejo, kako njihove odločitve vplivajo na vzgojne prakse in življenja otrok. Življenjske prakse se spreminjajo in prilagajajo hitreje kot politične odločitve. Veliko pove že dejstvo, da starši za prihodnost svojih otrok ne stavijo več na izobrazbo. Dandanes številni starši z univerzitetno izobrazbo za svoje otroke namreč pravijo, naj ti v prihodnosti delajo karkoli, pa četudi bodo opravljali manualno delo, da bodo le zadovoljni. In to so ti isti starši, katerih stari starši so prvič v zgodovini postavili izobraževanje na prvo mesto.
Barbara Turk Niskač je mlada raziskovalka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.
