Nisem se še odločil. Res ne.
Kaj vse so razlogi za slabše rezultate v letošnji sezoni?Predvsem smo morali spremeniti način treninga zaradi bolečine v kolenu. Nisem treniral manj, ampak drugače. Manj hitrih disciplin, kar je hendikep. V našem taboru smo na smučanje vedno gledali celostno in discipline so pomagale druga drugi.
Kako sploh lahko smučate, če vas boli koleno?Koleno je iz leta v leto večji problem. Dejansko sem bil prvič operiran še kot mladinec. Bolečina je bila bolj ali manj stalno prisotna.
O kakšni bolečini govorite? Primerjajte jo z bolečino, ko tiščijo pancerji.Ah, pancerji niso nič. Pancerje sezuješ. Prava bolečina se dogaja, ko imaš mehansko poškodbo. V tem primeru možgani razvijejo zaščitni mehanizem in to je bolečina. Z njo te opozarjajo, da nekaj ni v redu.
Kakšen prag bolečine imate potemtakem?Nekje v povprečju sem. Janica je imela višji prag bolečine. Kar je pa po eni strani slabo, saj znaš iti v tem primeru daleč preko meje, ki bi še bila primerna.
Kaj poleg kolena je še vplivalo na rezultate?Še vedno koleno. Poleg spremembe treninga sem moral prilagoditi tehniko, kajti noge oziroma kolena ne morem niti do konca pokrčiti niti stegniti, kar pomeni, da mišica ne deluje tako, kot bi morala. V tem primeru moraš iskati nadomestke. Recimo, da moraš skrajšati zavoj, pa ga ne moreš s spodnjo nogo in zato uporabiš zgornjo. Ne zmoreš več niti pravega odklona, zato se nagibaš navznoter. Poruši se ti tehnika, kar je resen hendikep, saj drugi vozijo brez teh hendikepov.
Tega ste se seveda zavedali že pred sezono?Seveda. Resne težave s kolenom so se začele po sezoni, ko sem osvojil svetovni pokal. Težav se ves čas zavedam.
Kako lahko uživate v smučanju, če ste hendikepirani?O, lahko. Še vedno zelo uživam v smučanju.
Čeprav ne zmorete perfekcije?Navkljub temu.
Okej, tukaj so tudi leta. Kdaj ste se zavedeli, da ste se postarali?Ko sem dojel, da tekmujem z ljudmi, ki so 15 let mlajši od mene. V svetovnem pokalu je nekaj tekmovalcev, ki so starejši od mene, na primer Herbst, Thaler, Larsson, Richard. Vendar so vsi specialisti za posamezne discipline, medtem ko sem sam vozil vse discipline, in to se na koncu mora poznati na telesu.
Ste se kdaj počutili starega?Nikoli. Seveda nisem več tako oster, kot sem bil, vendar ne gre za veliko razliko. Zdravje je bistveno večji problem. Tudi motivacija ni sporna.
Slišati je, da greste prehodit Islandijo.Da, 730 kilometrov bomo prehodili, približno 25 kilometrov na dan. Ne bo sile, razen če ne bo zapadel dodatni sneg. Bomo pa šli čez popolno divjino. Šli bomo na smučkah, za seboj bomo vlekli sani.
V stilu starih osvajalcev?Tako.
Didier Cuche je najstarejši zmagovalec tekme svetovnega pokala. Zadnjič je zmagal pri 37 letih. Starejših športnikov je kar nekaj. Skakalec Kasai, hokejist Jagr, ki igra v NHL pri 44, pa niti ni rekorder lige. Nasploh se zdi, da so hokejisti najbolj trdoživi.Med individualnimi in skupinskimi športi je razlika. Če si sam, te nihče ne pokriva, medtem ko imaš v ekipi pomoč soigralcev. Po drugi strani so razlike tudi znotraj disciplin. Ole Einar Bjørndalen je nordijski tekač, mislim, da letnik 1974, pa še teče. Vzdržljivostni tek. Kar je možno, kajti najprej začneš izgubljati eksplozivnost, vzdržljivost še lahko ohraniš. Poleg tega je smučarski tek tako imenovani »low-impact« šport, šport, kjer je manj mehanskih poškodb rok, nog, kolen. Pri smučanju svoje telo vsak dan ribaš in ribaš. Sploh če voziš vse discipline.
Pa vendar se zdi, da ste imeli kljub povedanemu nadpovprečno veliko poškodb?Res je. Z Janico imava skupaj preko 30 operacij. Nekaj bi rekel v razmislek. Vsak sistem daje dobre rezultate in terja stranske posledice. V primeru Avstrijcev vidiš na startu Hirscherja in druge. Ljudi brez poškodb. Kajti poškodbe so fasali drugi, ki jih na startu ni. Ki so nemara celo izginili. V našem primeru smo poškodbe pač morali prenesti. Druga stvar, ki je prav tako pomembna, pa se ne vidi, ampak če malce pomisliš, lahko uvidiš, da je tako. Kvote namreč. Te silno škodijo smučanju. V sezoni, ko sem zmagal v svetovnem pokalu, sem moral premagati 46 Avstrijcev, da ne omenjam Italijanov in Švicarjev. Ko upoštevaš, da se tekmovalec iz majhne države, s tem mislim tudi Slovenijo, sam bori proti tolikšnemu številu konkurentov, je to tako, kot če bi imel na hrbtu ogromno breme. In ko so očeta ob koncu tiste sezone vprašali, zakaj me boli hrbet, je odgovoril: »Zato, ker nosi vse te ljudi na hrbtu.« Postavimo se v pozicijo velikih. Na startu imaš enega, ki je res frajer, pa še enega do dva, ki sta blizu temu, in še nekaj njih, ki čakajo svoj dan. Za Hirscherja je zato obremenitev bistveno manjša. Kvote dušijo male nacije. Kot rečeno, tudi Slovence. Tega se je treba zavedati. Žan Kranjec na svojem hrbtu nosi neprimerno večjo težo od konkurentov iz večjih držav. To govori preprosta matematika.
Vi ste vseeno razvadili svojo okolico z rezultati in si naložili dodatno breme, da ste te rezultate ohranjali.Moraš vrteti svoj film. Tudi danes, ko je okoli mene veliko ljudi, ki pričakujejo, da bom nehal smučati. Dejansko smo vedno vrteli svoj film, ki je bil čuden, in še vedno ga vrtimo.
Navezal bi se na tenisača Đokovića, ki ga nekateri teniški privrženci ne marajo. Tudi vam so v Schladmingu žvižgali. Drugačni ste. Z vašim očetom javno angažirano razpredata o stvareh, kar je za smučarsko srenjo neobičajno. Vemo pa, za kakšno srenjo gre. Ko v Kitzbühelu pogledaš na veliko tablo z zmagovalci, ob pogledu na imena Križaja, Koširja in vas dobiš vtis, da so bile vaše zmage pravzaprav predrzne kraje, če že ne incidenti v smučarski zgodovini.Seveda. In spomnimo se, kako sem zmagal svetovni pokal. Zmagal sem v mesecu dni. Za kompleten sistem sem bil prehiter. V začetku januarja sem bil outsider, konec januarja sem bil prvi. Najbolj smešna reakcija je bila, da so ukinili kombinacijski globus, potem ko sem ga osvojil dvakrat zapored. Ko je Hirscher postal svetovni prvak v kombinaciji, so kombinacijski globus spet uvedli. Frajerji so prav tako ukinili najbolj klasično kombinacijo, torej kombinacijo v Kitzbühelu. Potem ko sem tam zmagal štiri kombinacije zapored. Da se razumemo. Klasična kombinacija je možna samo, ko prepelješ cel smuk in cel slalom. To je resnica o tvojem smučanju. Vse ostalo so hibridi. Kitzbühelsko kombinacijo so ukinili navkljub ogromni tradiciji, kar je primerljivo s samomorom. Kajti številni drugi novi športi, vključno s kepanjem, ki lahko že kaj kmalu postane olimpijski šport, bi za takšno tradicijo dali vse. Ampak ne. Smučanje gre to ubiti. Danes se v Kitzbühelu vozi kombinacija superveleslaloma in nekakšnega slaloma. Groza! Ne en, deset korakov nazaj se je s tem naredilo. Hkrati se ves čas govori celo o tem, da bi kombinacijo sploh ukinili, in ves čas jim govorim, naj tega ne počnejo. Odgovarjajo mi, ah, ti to govoriš, ker vsako leto zmagaš. Noro! Uničili so nekaj in zamenjali z ničevim nadomestkom zgolj zaradi trenutnega interesa. Katastrofa in norost. Predvsem Avstrijci gledajo izrazito na neki svoj parcialni interes. Čim kdo drug kaj reče, takoj posumijo, da to govori v svojem in ne njihovem interesu.
Kako se je razvijal vaš odnos z Avstrijci?Avstrijci so sicer čisto okej, vendar pa njihovo vedenje v smučanju spominja na vedenje, ko so imeli Avstro-Ogrsko, nemara naj evropsko državo, ki je kdajkoli obstajala, pa so jo zapravili. Samo zato, ker ne vidijo dlje od svojega nosu. Veliko stvari, ki jih slišijo s strani, je dobrih zanje, a jih ne upoštevajo. Je pa tudi res, da z izjemo Toneta Vogrinca, ki pa ga ni več, nihče ne razmišlja, kaj bi bilo dobro za smučanje, ampak samo, kaj je dobro konkretno zanj ali za sponzorje. Sem sodi tudi mnenje, da naj težki slalomi ne bi dobro izgledali na televiziji. Kakšna televizija?!
Ta debata o težkih in lahkih progah je sicer stara. V vsakem primeru interes za smučanje, zdi se, upada.Če hočeš kaj dojeti, moraš poglobljeno razmišljati. Bistvo slehernega tekmovanja je načelo citius, altius, fortius. Doseganje mej. To zanima tudi ljudi. In vse, kar je manj od tega, je manj od vrhunskega. Ko se odločiš, da boš citius, altius, fortius spustil na nižji nivo, tudi dobiš nižji nivo, nižji nivo pa ljudi ne zadovoljuje.
Vendar pa Avstrijci tega problema nimajo. Oni svojo publiko povsem dostojno hranijo s svojimi prvaki. Slovenci pač ne. Nimamo šampiona.V Avstriji smučanje je in bo šport številka ena ne glede na to, ali imajo prvaka ali ne. Avstrijci niso imeli skupnega zmagovalca svetovnega pokala od leta 1971 do Hermana Maierja. Avstrijo skratka izvzemimo iz tega. Drug problem je. Problem je, da voziš tekmo v Lake Louisu in na zastavicah okoli proge opaziš ime avstrijskega mobitel operaterja. V Kanadi? Kaj tam počne avstrijski operater? Nekaj je narobe. S tem da v Kanadi svetovni pokal nikogar ne zanima. Avstrija je v vsakem pogledu majhna država. Tudi ekonomsko je majhna. Namesto da bi se šport širil in bi v svetovni pokal dotekal denar z vsega sveta, se to ne dogaja.
Ta ambicija je stara, vendar pa se zdi, da obstaja problem. In sicer, da je smučanje zimska zabava za preganjanje zimskega dolgočasja, ki res zanima samo alpski živelj. Kitzbühel je eden od dogodkov, ki se zvrstijo med božičem in pustom. To sicer je tekma svetovnega pokala, vendar pa je vsaj toliko tudi tirolska šega in navada.Že, že, ampak s takšno filozofijo je smučanje slab posel. Smučanje je vendarle planetaren šport, ki pa doživlja klinično smrt. Smučanje je bilo na prvih olimpijskih igrah! Spada med osnovne zimske športe, vendar pa se z njim upravlja provincialno. Če je smučanje produkt, je vprašanje, ali boš prodajal vrhunski ali pa pač povprečen produkt. In ko govorimo o težki ali lahkih slalomih, je vprašanje, ali razumeš, da z lahkimi slalomi pritegneš malo ljudi in denarja. Si pa po drugi strani lahko zadovoljen s tem, da prirejaš vaške veselice. Če si to hotel, to že imaš.
V Wengnu ali Kitzbühelu je težko postaviti lahek slalom, saj je teren že sam tako razgiban, da se resnim problemom ne moreš izogniti. Drugo so polikano ravni in izravnani poligoni.Trend poligonov se je zgodil, preden sem sam začel nastopati v svetovnem pokalu. Tipičen primer je Schladming. Poligoni imajo svoje mesto v svetovnem pokalu, vendar pa je treba dati večji pomen naravnim progam. Ki pa so se prav tako prilagodile novim trendom. Na primer carvingu. Nekatere adaptacije naravnih prog so upravičene. Takšna je bila debata okoli ciljnega zavoja na smuku v Wengnu, o čemer nekateri menijo, da je s tem, ko tega zavoja ni več, proga kastrirana. A na koncu se moraš odločiti, ali boš kastriral progo ali pa ljudi. Sedaj ni več ozek in ni več skoka. Tam se je potrgalo preveč ljudi. Proge morajo biti široke in vsako razširitev proge je treba pozdraviti.
Kako vas je prestrašil pogled na prva dva ovinka v Kitzbühelu, ko ste se prvič znašli tam gori?Enkrat samkrat v življenju me je bilo strah: ko sem prvič stal tam zgoraj. Spomnim se občinstva, ki je na skok frajerja, ki je na prvem treningu vozil pred menoj, odreagiralo z »uuuu«. Ni bilo prijetno. Prvi dan sem nekako preživel. Drugi dan sem mislil, da bo lažje, a je bil strah še večji. Na prvem ovinku sem padel na bok. Pobral sem se in si rekel, ali boš ti mene ali pa jaz tebe! To je bilo ključno. Kajti to je edini pravi odnos do tiste proge. Ali ona ali ti. Ne moreš na pol. Zmaju moraš pokazati zobe. Po tistem sem že v naslednjih vožnjah bistveno popravil čas, na tekmi pa potem osvojil prve smukaške točke.
Kostelići sicer izhajate tudi iz slovenske smučarske agende, ki je bila nekoč antismukaška, mar ne?Nikakor. Mi smo agenda »vse«. Nikoli nismo bili antismukaški.
Da, v tej točki ste razumeli zadeve po svoje. Pa vendar, kakšen odnos ste imeli ali imate do dveh največjih Slovencev, Križaja in Petroviča?Križaj je v vsakem primeru uspešnejši smučar, Petrovič pa je name naredil večji vtis, ker je bil intelektualec. Bil je tudi potapljač, torej je imel isti hobi kot jaz. Sicer pa je bil zame kralj Marc Girardelli, ker je vozil vse discipline.
Da, Rok je premogel podoben moment kot vi in vaš oče. Na temo smučanja je komuniciral drugače od velike večine kolegov.Da, v tem je zagotovo podobnost med nami.
Nekoč se je pri treningu verjelo v kvantiteto.Ne bi se strinjal. Ko sem sam začenjal, se je relativno malo treniralo, in Kostelići smo glede tega spremenili nekatere prakse. Vozilo se je po sedem voženj na trening, kar ni imelo smisla.
Hm, glede tega se pa ne bi strinjal. Generacija pred vami je veliko trenirala. Kar se pa nasploh spreminja, tudi v drugih športih. Uveljavlja se na primer joga. Pametnejši pristopi. Tudi nogometaši se ne pripravljajo več tekajoč po hribu, ampak kondicijo nabirajo na ravnem, vendar pa z žogo v nogah. Se je v času vaše kariere pristop k treningu spremenil?O treningu boste morali govoriti z mojim očetom, ker je človek, ki je bil vedno pred časom. Trening je zanimiva stvar. In trening je vse! Zmage in rezultati so lahko le posledica treninga. Je sredstvo za ustvarjanje mentalitete. V najboljšem primeru zmagovalne mentalitete. Trening ne more biti mehaničen, ker človek ni mehanična igračka. Trening je bolj kompleksno početje. Dejansko je v vrhunskem športu trening vse. In vse služi kot trening. Naj rečem drugače. Kako so si ljudje dandanes zamislili trening? Zamislili so si ga kot privesek mestnega življenja. Nekaj, kar je na urniku. Tako kot se dela od 8. do 16. ure ali kot je kosilo med 12. in 14. uro. Da greš po 16. uri v fitnes in tam treniraš. Pri smučanju to ne gre, ker se dogaja v naravi, in če si rojen v mestu, si glede tega hendikepiran. Kajti imaš dvodimenzionalno percepcijo. Zato ima človek, ki je rojen v New Yorku, majhne možnosti, da bo v smučanju premagal nekoga, ki se je rodil in zrasel na avstrijskem hribu. V mestu vladajo ravne, predvidljive linije, ki jih v naravi ni. V naravi se srečuješ z neravnimi oblikami. S stalnimi presenečenji. Z neravninami. In problem športa je v tem, da ljudje vse bolj urbanizirajo treniranje. S čimer vstopamo v sfero politične nekorektnosti, saj govorimo o biologiji. O tem, da so ljudje, ki izhajajo iz okolja, v katerem so generacije pred njimi zrasle zunaj, na dežju in vetru, genetsko boljši material za športnika od ljudi, ki izhajajo iz generacij, ki so živele v lagodnejših okoljih.
Pri smučarjih iz visokogorskih alpskih vasic se nasploh zdi, da se smučanja lotevajo na bolj sproščen in manj znanstven način od kolegov, ki izhajajo iz drugih okolij.Da, zagotovo. Ko govorimo o avstrijskem ali švicarskem sistemu, je treba reči, da je njihov trening v primerjavi z našim obupno slab. Kajti oni izhajajo iz ogromnih baz. Pred petimi ali šestimi leti sem bil na regionalni pionirski tekmi v Avstriji. Na startu je bilo tristo otrok. Takšnih regij je v Avstriji sedem, kar pomeni dva tisoč tekmovalcev. Tudi če te otročaje povsem zanemariš, bo eden od njih vseeno postal šampion.
Dobiš naravnega smučarja, bi lahko rekla, mar ne? Tekmovalca, ki se bo pri smučanju celo manj utrujal od konkurence.Da, in omenjene države si to lahko privoščijo. Slab sistem. Zato moraš ti, ki si iz manjše države, trenirati stokrat več in bolje. V našem primeru imaš pet ljudi, iz katerih moraš nekaj narediti. Kar je spet primerljivo s spopadom, v katerem se deset ljudi bori proti pet tisočim. Tem pet tisočim ni treba nič paziti. Samo »udri«. Zato mora pa teh deset prekleto dobro razmisliti, kako in kaj. Od velikih sistemov se mi majhni nimamo kaj naučiti. In v Švici si ne bi mogel privoščiti, da smučam tako dolgo, saj priložnost čaka preveč mladih.
Hrvaško smučanje je z vami Kostelići pridobilo samozavest in se tudi vzpostavilo v neki sistem. Podobno kot slovensko smučanje na račun starih uspehov, vendar pa lahko ugotovimo, da ta sistem niti ne daje rezultatov, kakršne bi kdo pričakoval. Kako vidite prihodnost hrvaškega smučanja brez vas?Ni druge, kot da se čaka, da kaj kapne. Še enkrat poudarjam, da so velik problem kvote, ki onemogočajo, da prideš zraven. Če bi v svetovnem pokalu tekmovalo enako število Slovencev ali Hrvatov kot Avstrijcev, bi bilo lažje. Kvote ubijajo elan. Ljudje se gredo raje ukvarjat s čim drugim. Gledam Slovence. Res nimate slabih tekmovalcev, vendar pa je problem, ker se ne morejo prebiti skozi sistem. In isto čaka Hrvate. Morali bomo čakati.
Ste se kdaj napili noč pred tekmo?Nikoli.
Ste kdaj odpeljali tekmo, ne da bi si ogledali progo?Le, če sem zamudil na start, kar se mi je zgodilo morda enkrat. A kot je nekoč rekel Filip Gartner, si teh današnjih postavitev niti ne bi bilo treba ogledovati, ker so tako enostavne.
Ste imeli vse proge pred startom vizualizirane v glavi?Vse. Koncentracija je pri teh stvareh zelo pomembna.
In nemara tudi ena najpomembnejših vrlin, ki jih boste iz tekmovalnega prenesli v civilno življenje?Verjetno. No, strašno pomembno, kar ostane, je samozavest. Za življenje, mislim. Spomnim se, ko sem po prvem smuku v Kitzbühelu prišel na morje, kjer se je skakalo z visokih skal. Res je bilo visoko. Čez dvajset metrov. Gledal sem dol in si mislil, uf, potem pa pomislil, ej, pa ti si odpeljal Kitzbühel, kaj zdaj cincaš?! In sem skočil.
