Petstoletnica.
V sredo 18. t. m. praznujemo Slovenci petstoletnico enega za našo zgodovino najvažnejšega dogodka.
Naši pradedje na Koroškem so imeli pravico sami si izbirati svoje kneze in jih postavljati za vladarje. To ustoličenje vojvod, ki so gospodarili nad slovenskimi kmeti, se je jako slovesno vršilo na Gosposvetskem polju na Koroškem. Na tem polju je stal kamenit sedež, na katerega je sedel priprost kmetič. Vojvoda, ki so ga kmetje izbrali, je moral kmetiča obdarovati, da se mu je umaknil s sedeža. Preden se mu je kmetič umaknil, je stavil v slovenskem jeziku na kneza več vprašanj, zlasti če bo pravičen vladar svojim podložnikom. Novi vojvoda mu je moral istotako v slovenskem jeziku odgovoriti na vprašanja in šele, ko je sedel na kamenit sedež, ga je ljudstvo priznalo za svojega kneza in se mu poklonilo.
Zadnji vojvoda, ki je bil na ta način slovesno ustoličen, je bil Habsburžan Ernest Železni, ki je 18. sušca 1414 sprejel iz rok slovenskega kmeta koroško vojvodstvo. Od tega časa je preteklo 500 let in Slovenci se tega jubileja z žalostnim srcem spominjamo.
Danes si niti predsednika kakega urada ne moremo izvoliti. Slovenski jezik, ki je bil na Koroškem tako važen, da se je v njem moral izvoljeni vojvoda slovenskemu kmetu odgovarjati, je zdaj teptan in zaničevan.(…)
Žalostno je to, toda resnično! Ta petstoletnica nam nehote vrača misli na žalostni položaj Slovencev na Koroškem. Propadati jih vidimo na vseh koncih in krajih. Ni pa dovolj, da jih pritiskajo oholi Nemci, tudi lastni bratje so veliko zakrivili, da se naši rojaki na Koroškem izgubljajo v nemškem morju. Ti rodni bratje so naši klerikalci, oni ljudje, ki tudi na Kranjskem predstavljajo Nemce pred naprednjaki.(…)
Ali nam je treba še kaj pripomniti k tej petstoletnici? Kjerkoli zasledujemo delovanje klerikalne stranke, povsod opazujemo le pogin in škodo, ki jo dela na narodnem telesu.(…)
Rešitev je mogoča le, če se otresemo teh pijavk, ki so največja nesreča za Slovence tako v narodnem kakor v gospodarskem oziru.(…)
Slovenski dom, 21. marca 1914
Celovški Slovenci
so praznovali petstoletnico umeščenja vojvoda Ernesta zelo dostojno in mirno. Zgodovinskega predavanja kanonika dr. Grudna se je udeležilo večinoma svetno razumništvo iz Celovca, Beljaka in drugih krajev. Bilo je navzočih tudi mnogo častnikov 17. pešpolka in enoletnih prostovoljcev, ki so z velikim zanimanjem sledili zgodovinskim izvajanjem g. predavatelja. Bistveno vsebino prinese letošnji Koledar »Mohorjeve družbe«.
Slovenec, 20. marca 1914
Kako so liberalci v dejanju proslavili 500letnico vstoličenja koroških vojvod v slovenskem jeziku.
Pred leti je bil podpredsednik kranjske trgovske in obrtne zbornice Slovenec Ivan Kregar. Sedaj pa so liberalci tik pred 500letnico vstoličenja koroških vojvod, za katero imajo tako dolge jezike, izvolili za podpredsednika kranjske trgovske in obrtne zbornice Nemca Pammerja. Zbornični svetniki S. L. S. so izvoljeni le za preglednike zapisnikov. Beležimo to slovensko dejanje liberalne stranke ob slovenski zgodovinski stoletnici, ob spominu na veljavo slovenskega jezika. Pammer govori in poroča dosledno le nemški in zastopa nemške interese. In ti ljudje se navdušujejo za — štrajk šolske mladine
Slovenec, 21. marca 1914
Društvo »Branibor«
je sklicalo vsa narodna ljubljanska društva na sestanek, na katerem naj bi se razpravljalo v načinu proslave 500-letnice zadnjega ustoličenja koroškega vojvode. Kolikor nam je znano, je poteklo 500 let od zadnjega ustoličenja že v sredo 18. t. m. Pri »Braniboru« so menda šele takrat zvedeli za to stvar in se spomnili na svojo – dolžnost. Malo pozno je to sicer, ampak – boljše enkrat kot nikdar.
Dan, 21. marca 1914
V bratski slogi
sta se našla včerajšnji »Slovenec« in današnji »Dan«. Oba napadata narodnoobrambno društvo »Branibor«, češ, da se je šele včeraj spomnilo, da bi vendarle kazalo na primeren način proslaviti jubilej zadnjega ustoličenja koroških vojvod v slovenskem jeziku. Na »Slovenčev« napad odgovarjamo, da so se klerikalci domislili jubileja tudi šele včeraj, ko so priobčili notico, da prirede klerikalna društva, združena v krščanskosocijalni zvezi, proslavo 500letnice ustoličenja, da torej nimajo prav nobenega vzroka v tem oziru kaj očitati naprednjakom. Na »Dnevova« zbadanja pa pripomnimo samo to-le: Ako bi dotični gospod, ki je zagrešil napad na »Branibora«, čital liste, bi vedel, da je »Branibor« že pred dobrimi 14 dnevi objavil, da prevzame z ozirom na to, da se nihče drugi ne gane, inicijativo za prireditev spominske slavnosti v proslavo gosposvetskega jubileja, takisto pa bi bilo uredništvo »Dneva« lahko tudi informirano o tem, da se je o nameravani prireditvi že dokaj intenzivno razpravljalo na občnem zboru »Braniborove« ljubljanske podružnice št. 1, seveda ako bi poslalo tjakaj svojega poročevalca. Tako je gospoda, ki govorite o dolžnostih! Sicer pa bodimo odkritosrčni in priznajmo, da ima končno društvo »Branibor« vendarle pravzaprav druge dolžnosti, kakor mu jih hoče naprtiti spoštovani tovariš »Dan«. Ali ne? Mislimo, da se razumemo.
Slovenski narod, 21. marca 1914
