Novozgrajeno napravo v Planici, za katero so bili najbolj zaslužni inženir Stanko Bloudek, smučarski delavec Joso Gorec in gradbenik Ivan Rožman, so preizkusili že 4. februarja 1934. Organizirali so državno prvenstvo, na katerem je zmagal Franc Palme z državnim rekordom 60 metrov. Konec marca so organizirali prvo mednarodno tekmo, na kateri so bili skoki bistveno daljši. Norvežan Birger Ruud (1911–1998) je skočil 92 metrov, s čimer je postavil tudi svetovni rekord. Ruud je bil sicer brat še enega serijskega rekorderja v smučarskih skokih, Sigmunda Ruuda, skupaj sta popravila svetovni rekord kar petkrat. Birger Ruud ima dve zlati medalji z olimpijskih iger (1932 in 1936) in tri zlate medalje s svetovnih prvenstev v skokih (1931, 1937, 1939). Lahko bi rekli, da je bil kralj zimskih športov v tridesetih, konec koncev je leta 1935 osvojil tudi bron na svetovnem prvenstvu v alpski kombinaciji. Njegov zadnji večji uspeh je bila srebrna olimpijska medalja v skokih na veliki skakalnici leta 1948 v St. Moritzu.
Do 15. marca 1936 je bilo na planiški skakalnici popravljenih še pet rekordov, potem pa je prišlo tekmovanje, ki je prvič prineslo skok prek sto metrov. To je uspelo avstrijskemu skakalcu Josefu Seppu Bradlu (1918–1988). Njegov rekordni skok je meril 101,5 metra. Držal je natanko dve leti, ko ga je sam popravil na 107 metrov. Morda gre na tem mestu omeniti tudi podatek, da je bilo največ rekordov postavljenih na tekmi marca 1941. Vseh pet so postavili skakalci nacistične Nemčije. Prvega in zadnjega Rudi Gernig: 108 metrov in 118 metrov.
Med letoma 1948 in 1969 sta v svetovnih skokih kraljevali skakalnici v Oberstdorfu in Vikersundu (leta 1961 je svetovni rekord 141 metrov postavil Jože Šlibar v Oberstdorfu). Leta 1967 je Reinhold Bachler postavil znamko 154 metrov. Leta 1969 so odprli letalnico bratov Gorišek v Planici in že prva prava tekma je bila spektakel, kakršnega svet do takrat ni videl. V treh dneh so svetovni rekord popravili kar petkrat. Najprej je Wirkola skočil 156 metrov, potem je daljavo izenačil Čehoslovak Jiri Raška, Wirkola je šel na 160 metrov, Raška na 164 metrov, potem pa je oba sesul vzhodni Nemec Manfred Wolf (165 metrov).
Leta 1972 je bilo v Planici prvo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih, na katerem je zmagal švicarski lovec na daljave Walter Steiner (rojen 1951). Srebrno medaljo je dobil vzhodni Nemec Heinz Wossipiwo, bron pa si je priboril Čehoslovak Jiri Raška, najboljši Jugoslovan Peter Štefančič je končal na solidnem desetem mestu. Je pa treba dodati, da se Walter Steiner v zgodovino Planice ni zapisal zgolj z zmago na svetovnem prvenstvu, 15. marca 1974 je s 169 metri postavil v Planici tudi nov svetovni rekord, ki je držal dve leti.
Za mnoge je podobno prelomen kot kak pravi rekord skok iz leta 1977 takrat še rosno mladega Bogdana Norčiča. Skočil je kot predskakalec z višjega naleta. Veter je bil ugoden, neslo ga je daleč, a je na žalost pri dolžini 181 metrov podrsal. In jasno, rekorda niso šteli. Takrat veljavni rekord je bil sicer v lasti Tonija Innauerja, 176 metrov, postavil ga je v Oberstdorfu leto prej. Sedemdeseta so bila tako in tako v znamenju menjav rekordov med Oberstdorfom in Planico, ki je v novo desetletje odšla z leta 1979 izenačenim rekordom Klausa Ostwalda 176 metrov.
Eden najbolj kontroverznih športnih zvezdnikov je na osmo svetovno prvenstvo v smučarskih poletih prišel kot velik favorit. In je zlato medaljo zlahka osvojil. Bolj zanimivo pa je, da je svetovni rekord s 186 metri najprej na treningu postavil Američan Mike Holland. A imel ga je samo 27 minut. Potem ga je sklatil Nykänen s 187 metri. Ta rekord je držal kakšno uro. In potem je odtrgani Finec postavil novega – 191 metrov, ki je veljal dolgo, saj je svetovna smučarska zveza ustavila noro divjanje rekordov. Nad 191 metrov niso več merili.
Ustavljanje oziroma nemerjenje novih rekordov, ki je bilo tudi odgovor na nerodne padce Rolfa Aageja Berga, Masahira Akimota in Oleja Gunnarja Fidjestöla v Planici, ni vplivalo na dolge polete Pjotra Fijasa, ki je 14. marca 1987 skočil 194 metrov. Od tistega marca do leta 2011 je imela Planica vse svetovne rekorde. Če gre verjeti spletnim statistikam, gre za neverjetnih 19 rekordnih skokov, ki so jih beležili Nemca Ralph Gebstedt in Martin Schmitt, Avstrijci Martin Höllwarth, Thomas Hoerl, Andreas Goldberger, Finec Toni Nieminen, Norvežan Espen Bredesen in drugi.
Na trinajstem svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994 je kljub temu, da so bili skoki »dovoljeni« le do 191 metrov, največ skočil finski mojster Toni Nieminen, kar 203 metre. Jasno, šlo je za velik mejnik, za prvi skok preko 200 metrov, ki ga je naslednji dan popravil Norvežan Espen Bredesen še za šest metrov. Je pa prišlo po tekmi do manjšega škandala, ko je Bredesen svojo srebrno kolajno obesil okoli vratu tretjeuvrščenemu Robertu Ceconu, ki je na tekmi sicer skočil 199 metrov, pa so mu pri ocenah šteli zgolj 191 metrov. Noriaki Kasai je bil na 17. mestu.
Za mnoge je bil najbolj spektakularen datum v Planici 20. marec 2005. V enem dnevu so padli štirje rekordi: Tommy Ingebrigtsen je skočil 231 metrov, Romøren ga je preskočil za tri metre in pol. Potem je nastopil Finec Matti Hautamäki in dvignil letvico še za en meter, Romøren pa je potem skočil 239 metrov. Šlo je za daljavo, ki je držala šest let, potem pa jo je v Vikersundu popravil Johan Remen Evensen. Naj še omenimo, da na isti tekmi leta 2005 Janne Ahonen pri skoku 240 metrov ni zdržal na nogah.
Finale lanskega svetovnega pokala v Planici je imelo zoprn, grenak priokus. Pa pustimo dejstvo, da so gledalci računali, da bodo na novi napravi videli nov svetovni rekord, bolj nerodno je bilo, da je Jurij Tepeš s svojimi skoki pomagal do zmage v svetovnem pokalu Severinu Freundu, naš Peter Prevc pa je osvojil drugo mesto. Bolj je zadovoljil podatek, da je naš najboljši letalec skočil 248,5 metra, torej 3 metre manj od svetovnega rekorda, a z vetrom v hrbet. Strokovnjaki pravijo, da bi z vzgonskim vetrom že imeli nov rekord. Bomo videli, čez nekaj dni.
