»Se hecaš?« so ga drugi vprašali negotovo in se stisnili drug k drugemu. »Ne hecam se,« je odgovoril. »Pravi pravcati volkodlak. Prisežem pri svojih očeh.« »In?« so razklenili čeljusti v nedoumljivi grozi. »Kaj je bilo potem?« »Nič. Vstal iz teme, se prikradel do avta in pokukal skozi okno,« je Antejev sorodnik znova srknil požirek žganja in naredil dramsko pavzo, »ter rekel: Vozniško in prometno, prosim.«
Ne vem, kako vi v Sloveniji doživljate svoje policiste, a pri nas čefurjih na južni strani sveta – tega najbrž ne veste – je slovenski policist strašno mitološko bitje, nekaj podobnega kot volkodlak, hudobni škrat ali vampir, bitje, s katerim naše matere in babice strašijo otroke. »Če ne boš do konca pojedel kosila, bo prišel slovenski policist in zahteval, da odpreš prtljažnik,« govorijo balkanske babice in nosijo žlice nečesa zelenega v razklenjena usta prestrašenih vnukov.
Slovenski policist je osrednji lik evropske mitologije med južnjaškimi narodi, bitje iz številnih legend, ki si jih ob temnih, mrzlih zimskih večerih okoli kotla za žganjekuho pripovedujejo vozniki tovornjakov in avtobusov, gastarbajterji, smučarji, poslanci evropskega parlamenta in ostali nesrečniki, ki jih je pot kdaj zanesla čez Slovenijo. Z vsemi policisti na svetu lahko človek kdaj obrne pogovor na šalo in z njimi človeško pokramlja, edino s slovenskimi ni heca. Kar naenkrat vstanejo iz teme, se prikradejo do avtomobila, pokukajo skozi okno in rečejo: »Kje imate vinjeto?«
Nešteto je takšnih srhljivih zgodb o slovenskih policistih, ki okrutno in brez milosti vrtajo v balkanske voznike in naključne popotnike ter jim pijejo kri in evre. Tudi sam sem neke zimske noči – ni vam ni treba verjeti – na lastne oči sredi Ljubljane videl pravega, pravcatega slovenskega policista. Kar naenkrat je vstal iz teme, se prikradel do mene in me z ledenim glasom obvestil, da moram plačati kazen, ker sem prečkal ulico izven označenega prehoda za pešce. Ko sem to povedal družbi okoli kotla za žganjekuho, so vsi onemeli od groze, samo Predrag je zmajal z glavo in rekel, da so to neumnosti, izmišljotine in zgodbe za male otroke, saj slovenski policisti ne obstajajo. »Le kje za božjo voljo si slišal za označeni prehod za pešce?« se je omalovažujoče zasmejal in zamahnil z roko, a jaz se za to ne zmenim, saj dobro vem, kaj sem videl.
Ne vem torej, kako vi v Sloveniji gledate na te stvari, toda nekako z veseljem sem v časopisih prebral, da se je v te naše strašne južnjaške zgodbe prepričal celo slovenski minister za javno upravo Boris Koprivnikar osebno, ko je pred tremi ali štirimi meseci v Škofji Loki sredi noči na poti iz gostilne, kjer je igral s svojim rock bendom, srečal volkodlake v uniformi slovenske policije. Kot pravi, so kar naenkrat vstali iz teme, se prikradli do avtomobila in zahtevali, da piha alkotest. Ko je test pokazal, da minister ni pijan, so vljudno pozdravili in izginili v noč. Slovenski volkodlaki menda ne pijejo brezalkoholne krvi, ali kaj?
Slovenci pa so – za razliko od nas južnjakov – pametni ljudje in ne verjamejo v vampirje in volkodlake: ministru Koprivnikarju je bilo sumljivo, da so policisti ustavili prav njega, enega od članov vladne ekipe, ki v pogajanjih s policijskim sindikatom vztrajno zavrača njihove zahteve po povečanju plač za 30 odstotkov. Ker interna preiskava ni odkrila nič nezakonitega, bi se vse skupaj končalo v strašnih zimskih zgodbah okoli kotla za žganjekuho, če ne bi našli internega policijskega prepisa s facebooka, kjer so se slovenski volkodlaki zares dogovarjali o zasedah za Borisa Koprivnikarja in o tem, da ga je treba prestreči v upanju, da ga dobijo pijanega. A so pri tem naredili veliko napako: pozabili so, da je minister Koprivnikar glasbenik, roker, slovenski rokerji, to je znana stvar, pa že zdavnaj ne pijejo več.
Potem so se spravili še na samega premierja Cerarja, ker je njihovo stavko označil kot »sramoto za Slovenijo«. »Cerar pa ne pije alkohola, zato ga je treba ustaviti, ko ne bo privezan,« je predlagal eden od volkodlakov na facebooku, a jim tudi to ni uspelo: pozabili so, da se je premier Cerar že dvakrat oženil, da trenutno živi v tretji stabilni zvezi in da se očitno rad veže.
Sedem policistov, ki so bili vključeni v zaroto, je na koncu dobilo odpoved in vse skupaj se je končalo s Cerarjevo izjavo, da je »nedopustno, da policisti na tak način kršijo zakon« in da »upa, da se to ne bo več dogajalo«.
Kot pravim, ne vem, kako vi v Sloveniji gledate na te stvari, toda nam čefurjem z južne strani sveta je padel velik kamen od srca: slovenski policisti nas že vrsto let in desetletij čakajo v organiziranih zasedah na meji ali na avtocesti, vstajajo iz teme in zahtevajo vinjete, dokumente, dovoljenja in zimsko opremo, preverjajo, ali smo privezani, nas pregledujejo in silijo, da pihamo alkoteste. Končno se je našel nekdo in jim povedal, da je to kršenje zakona.
Jaz pa komaj čakam, da zgodbo povem družbi okoli kotla za žganjekuho. Pa da slišim, kako se bo zdaj smejal Predrag, ki me že leta prepričuje, da slovenski volkodlaki ne obstajajo.
