Evropa na sirski meji
Ta teden je Turčija v Bruslju samozavestno sama nastopila kot enakopraven partner celotne EU in postavila pogoje za svoje sodelovanje pri urejanju evropske politike do priseljencev. Turki so se pogajali o selitvah in razselitvah, o stroških, vizumih in odpiranju poglavij pridruževanja.
Kot vsak resen pogajalec pa so svojo glavno zahtevo diskretno postavili na robu pogovorov. Jasno so povedali, da ne pričakujejo reševanja begunskega vprašanja na grško-turški meji, ampak na meji med Turčijo in Sirijo. Tam od Evrope pričakujejo vzpostavitev varnostnega območja na ozemlju Sirije, odločno podporo zveze Nato proti Rusiji, nobenega popuščanja do režima Bašarja Asada in razumevajoč odnos do turške polemike s Kurdi. Evropa lahko to tudi zavrne, vendar je samo v Alepu 600.000 ljudi, ki so pripravljeni zbežati pred Asadovo in rusko ofenzivo. Turki jih lahko zaustavijo ali spustijo naprej v Evropsko unijo. EU je v Grčiji samo nekaj morskih milj oddaljena od Turčije, na Cipru pa Turčija zaseda tretjino otoka, ki je pod modro zastavo z dvanajstimi zvezdami. Turčija od časov razcveta otomanskega imperija ni imela toliko vzvodov za vplivanje na evropsko politiko.
Begunci iz Sirije so dramatično posegli na zemljevid razmerja sil v Evropi. Turčija je čez noč postala ključni organizator evropske politike priseljevanja in vojaške razporeditve na Bližnji vzhod. Na pogajanjih z Evropsko unijo v Bruslju je pokazala, da drži v rokah ključe vrat dotoka priseljencev v Evropo in ključe njene varnostne politike. Za to, da ima Evropa iluzijo varnosti pred migranti. To je država, ki so jo pred 53 leti povabili v Evropo, leta 2012 pa pozabili sprejeti.
Kako je Evropa v to zadrego zašla?
Preprosto. Delala se je, da resnični svet ne obstaja. Pred poldrugim letom v Evropi ni bilo nobene begunske krize. Ni je bilo niti v Ljubljani niti v Budimpešti niti v Varšavi. Tudi druge evropske prestolnice so mirno živele življenje krajev, ki se jih vojna v Siriji ne more dotakniti. Bližnji vzhod in Severna Afrika sta se zaustavila na jugu Italije in nista segla niti do Dolomitov.
Inšpektorica prostovoljk Italijanskega Rdečega križa Monica Dialuce Gambino je takrat po vrnitvi s patruljne ladje v Augusto na Siciliji dvignila roke ob vprašanju, kako je mogoče, da na pomolu ležijo vreče s trupli utopljenih migrantov, v Bruslju pa se delajo, da to ni problem celega kontinenta. Prvi odgovor je bil, da beguncev na morju ni videti, če jih ne vidimo, njihov položaj ni važen, problema pa ni.
»Bila sem na dnu poti beguncev, v trenutku, ko so umirali in bili do konca obupani. Stopila sem na potapljajočo se barko, na kateri je bila nepopisna množica moških, žensk, otrok, nosečnic, starcev, ranjencev. Vsi stisnjeni skupaj do kolen v vodi, ki je bila na ladijskem dnu pomešana z nafto in človeškimi iztrebki. V roke sem vzela otroke, ki so jim umrle matere, tolažila matere, ki so jim v trebuhu umrli otroci, oskrbovala novorojenčke, ki so se rodili med potovanjem. Kdor tega ni videl, ne ve, kaj je človeški obup. Ampak jaz vem, od česa odvračamo pogled.«
Begunci so s čolni prišli do Lampeduse ali pa so jih pobrali na morju s potapljajočih se bark. In potem so izginili.
»Ne dajem političnih izjav,« je rekla gospa Gambino, ki je dvakrat poudarila, da je Rdeči križ nepolitična organizacija. »Lahko pa ob pogledu na Lampeduso, Augusto in Pantellerio postavim vprašanje. Ali v Evropi imamo priseljensko politiko?«
Odgovor je bil preprost. Kontinent nima nikakršne priseljenske politike in je tudi ne potrebuje, ker begunci prihajajo v Italijo, ne pa v Evropo.
Prihajali so tudi v Grčijo, ampak to je bil grški problem. Ker je bila Grčija problematična, za Evropo problema ni bilo. Namesto priseljenske politike je bilo treba najti način, kako se begunce ponovno naredi nevidne. Od lanskega avgusta so postali vidni od Lesbosa do Dunaja in šele potem izginili v Nemčiji. Kako narediti begunca nevidnega? Nekako mu je treba sleči kožo. Prva ideja je, da dokler je v Grčiji, ne obstaja. Če je tam pri miru, z njim ni problemov. Tam je grški problem. Takoj ko se premakne, pa je vojna, ki prizadene celo Evropo. Vsaj njen vzhodni del.
Joj, vidimo jih
»Plačaj 25 evrov.«
To je prvo sporočilo, ki ga dobi sirski begunec ob prestopu schengenske meje iz Evropske unije v Makedonijo. Pred žičnato ograjo makedonskega taborišča stojijo slovenski, češki, srbski in hrvaški policist, ki pregledujejo njegove papirje. To je druga policijska kontrola. Avstrijski, slovaški in slovenski policist sta ga izprašala že kilometer prej ob bodeči žici na meji. Še v ponedeljek zjutraj je bil eden redkih, ki so jih spustili skozi. Petnajst tisoč ljudi je ostalo za njim v mokrih šotorih s sanitarno infrastrukturo za 1500 ljudi. Iz blatnega in prenatrpanega šotorišča na grški strani se je po po polurnem zaslišanju med dvema svitkoma bodeče žice premaknil do druge kontrole. Preden je prišel do policistov, je na taboriščni mreži prebral eno samo sporočilo v angleščini, francoščini in arabščini.
Uradni cenik:
Osebe, mlajše od 10 let, ne plačajo.
Vsi, ki so starejši od 10 let, plačajo 25 evrov.
V ponedeljek zvečer je bilo sporočilo že zastarelo. Do takrat so spuščali po štiristo beguncev na dan v režimu, ki je bil vreden srednjeevropskih knjig o spletu norosti in bolečine. Begunci, ki so zbežali iz goreče hiše, so morali imeti urejene vse dokumente. Na grški strani meje so ves dan čakali v kilometer dolgi vrsti, da so jim pregledali dokumente in povedali, kaj je narobe z njimi. Na grških dokumentih, ki so jih dobili na Lesbosu, je bil rojstni datum nejasen? Treba je bilo po nove papirje in ponovno v vrsto. Fotokopija dokumentov je bila zamazana in slabo čitljiva? Velja kot ponarejena in bo naprej na poti povzročala težave.
Težave na poti so se izkazale za realne tudi, če so bili vsi dokumenti na makedonski meji urejeni do zadnje pike. Na železniški postaji v Šidu je v šotorih sedelo 550 beguncev, ki niso mogli ne naprej ne nazaj. Njihova dokumentacija je bila brezhibna. Vendar so se na poti med Gevgelijo in Šidom pravila spremenila. V Makedoniji so jih spustili čez mejo, ker so imeli s seboj potne liste, ki so dokazovali, da so zbežali iz bombardiranih mest. Begunci so se že videli v Berlinu, pa so jih v Šidu vrgli z vlaka, ker so imeli v potnih listih turški žig, s katerim so regularno vstopili v državo. Ker so v Turčiji preživeli več kot 30 dni, niso imeli vstopa v EU in so jih na hrvaški meji zavrnili. Drugače bi jih zavrnili na slovenski.
»Ne vemo, kaj bo z njimi,« je na železniški postaji rekla predstavnica humanitarne organizacije, ki jih preskrbuje s toplo hrano. »Po zemlji ne morejo niti naprej niti nazaj. V zraku pa tudi ne morejo živeti.«
Hos geldiniz
Temu so do ponedeljka zvečer rekli evropska priseljenska politika. V ponedeljek zvečer so se odločili, da je zaprta balkanska pot evropska politika. Ker bodo vsi ostali v Grčiji, je to grški problem, torej ga za Evropo ni.
Turki imajo drugačne ideje. To je osrednji evropski problem, izrabili so ga, da so se postavili v središče Evrope. Tega se niso spomnili v nedeljo zvečer. Leta 2009 je sedanji turški premier Ahmet Davutoglu v intervjuju za Objektiv razložil turški pogled na razmerja moči, ki določajo pogajalsko moč Evrope.
»Evropa lahko razume samo sebe kot monokulturno kontinentalno silo ali pa kot resnično globalno strateško silo. Iz prejšnjih izkušenj z Evropo vemo, da sta tukaj dva pogoja za to, da se Evropa razvije v strateško silo. Prvi je multikulturalizem, drugi je strateški vhod v Azijo. Če hoče biti Evropa globalna sila s trdnimi kulturnimi temelji, dinamično ekonomijo in strateškim pristopom do globalne politike, je turško članstvo nujno.«
Tako je bilo leta 2009 in tako je danes. Le da je Turčija dobila armado treh milijonov beguncev, ki bi jih Evropa rada naredila nevidne, iz njih pa je naredila vzvod za vplivanje na svojo politiko. Turčija zahteva Evropo na svoji meji s Sirijo.
Evropska unija se lahko še enkrat izvleče z domislico, da nima problema, ker so begunci v Grčiji in Turčiji nevidni. V naslednjem krogu pogajanj bo cena še višja.
