Izgnani in pregnani iz Slovenije: To se je dogajalo nam!

Elko Borko, izgnan iz Maribora v Srbijo

Ko se je začela vojna, je imel šest let. Z očetom, profesorjem slavistike, in mamo, ki je bila gospodinja in učiteljica ročnih del, ter mlajšo sestro so živeli na Cankarjevi ulici v Mariboru. »Spomnim se 27. marca, ko sva se s sestro že odpravljala spat. Z ulice se je zaslišal hrup in skozi okno sem spremljal dolgo kolono demonstrantov. Vzklikali so: 'Bolje rat nego pakt!'« Bolje vojna kot kolaboracija.

Spremljal je vojaška letala, ki so letela čez Maribor na jug. Očeta so mobilizirali, a otroci so se še naprej igrali po mestnih ulicah, z mamo in teto so hodili na sprehode v park. »Naslednji spomin je z začetka aprila. Nemci so že zasedli velik del mesta in čez noč so vsi moji vrstniki začeli nositi irhaste hlače, bele dokolenke in vsi so znali nemško. Jaz sem bil edini, ki nisem znal. To se mi je globoko vtisnilo v spomin. Meni se je zdela to grozljiva sprememba.«

Začele so se aretacije zdravnikov, intelektualcev in drugih zavednih Mariborčanov. Očetu je uspelo pobegniti iz vojske in prišel je domov, a so ga ponovno ujeli in aretirali. Z mamo sta ga obiskovala v meljski kasarni. Nato so se nekega večera pred hišo ustavili nemški tovornjaki. »Potrkali so in vojaki so nam ukazali, da imamo pol ure, da spakiramo in odidemo. Mama je razgrnila veliko belo rjuho in začela nanjo metati stvari. Jaz sem stiskal k sebi novo, usnjeno žogo za nogomet. Nemški vojak mi jo je vzel, spustil iz nje zrak in jo položil z drugimi stvarmi na kup. Ta žoga nam je potem prišla še hudo prav, saj smo jo v Srbiji zamenjali za 30-kilogramsko vrečo pšenice. Ta nam je pomagala, da smo preživeli prvo leto.«

S tovornjaki so jih odpeljali v meljsko kasarno, kjer so ženskam pobrali nakit in denar. Njegova mama je stekla za njim, ko se je igral po hodnikih, in tako ji je uspelo pod oblačili obdržati ogrlico. V kasarni so se spet našli tudi z očetom. Bili so v prvi skupini, ki je bila izgnana 7. junija 1941. »Ko smo odhajali z železniške postaje v Slovenski Bistrici, se spomnim, da so starejši začeli peti: 'O, zdaj gremo, o, zdaj gremo, nazaj še pridemo...' Potem se spomnim Sarajeva in kako lepo so nas sprejeli na postaji. Tam je bila velika zastava Rdečega križa, razdelili so nam čaj, piškote.«

Od tam so potovali v Aranđelovac, pa nato v Jagodino, nakar je oče dobil ponudbo za delo v Prokuplju blizu Niša. »Prvo noč smo spali v hotelu, zjutraj pa so prišli župan in občinski svetniki, nas pozdravili in rekli, da smo 'njihove izbeglice'. Takoj so nam dodelili stanovanje, nato so prišli prebivalci iz okolice in vsak je kaj prinesel, odejo, sladkarije za nas otroke ali kaj tretjega... Mama in oče sta vedno govorila, da si tako lepega sprejema, kot smo ga doživeli, ni bilo mogoče niti zamisliti. Res pa je, da smo bili prvi transport.«

Oče je delal kot profesor nemščine na gimnaziji, teta je dobila delo v tovarni. »Prvo leto je bilo najhuje, spomladi 1942 pa je šla mama nabirat regrat. Takrat so lokalci odkimavali: 'Ludi Slovenci jedu travu.'« S kmetom se je potem dogovorila, da so dobili na uporabo njivo, kasneje so imeli tudi svinje.

V Srbiji je Elko Borko naredil osnovno šolo. Potem ko so se mu sošolci najprej smejali, ker ni znal srbsko, sta en udarec sošolca po nosu in učiteljevo posredovanje »on je naša izbeglica« zadostovala, da so ga lepo sprejeli. »Včasih sem celo nastopal na šolskih proslavah. Šola pa nas je peljala gledat tudi pobite partizane, da smo videli 'bandite'.«

Vas, v kateri so nogometno žogo zamenjali za pšenico, je bila v kazenski ekspediciji skoraj v celoti uničena in njeni prebivalci pobiti. To je bila kazen, ker je bil tam ubit nemški oficir.

Za Miklavža 1943 sta s sestro dobila bratca. V stanovanju so imeli radio, ki so ga prihajali poslušat tudi drugi izseljenci v kraju. »Bam-ba-ra-ram je bil značilni ton in potem je bilo treba biti čisto tiho. Ko je oče izvedel, da je Maribor osvobojen, je še isti dan stopil na postajo v Nišu, si uredil prevoz in bil v Mariboru že drugi dan osvoboditve. Vedno je bilo jasno, da bomo takoj, ko bo mogoče, odšli nazaj. Mi smo prišli kasneje, in ko je sestra videla Maribor, je planila v jok: 'V te ruševine ne grem. Tu ni ničesar.' A se je takoj začelo z udarniškimi deli, kot mladinec sem čistil zidake, gradili smo mladinsko železnico. Nato smo se včlanili v zadrugo Konstruktor in skupaj smo gradili tudi tiste hiše tam čez,« pokaže Elko Borko skozi okno svojega doma.

Zdenka Stefančič, begunka iz Maribora v okolici Ljubljane

»V šoli so nam vedno dali vedeti, da smo begunci, in nikoli nam nič ni bilo dano, vse smo si morali prislužiti. Lahko pa smo se učili italijansko, in ker sta se starša doma pogosto pogovarjala v italijanščini, kadar nista hotela, da kaj slišimo, sem se takoj vpisala. A učil nas je izjemno nesimpatičen fašist. Majhen, škilast, po razredu je hodil s palico in tolkel z njo po katedru, mi pa smo morali v tem ritmu peti italijansko mladinsko fašistično himno. Ravno tedaj smo se pri glasbi učili Travnički so že zeleni. Ko smo peli, sem si rekla, saj to je isti ritem! Cel razred sem prepričala, da moramo naslednjič, ko pride fašist v razred in začne tolči po katedru, zapeti Travnički so že zeleni. Rečeno, storjeno! Ko je stopil noter in začel udarjati po katedru, smo začeli peti. In peli smo na ves glas. Pobesnel je. Po razredu je letal gor in dol, udrihal s palico, kamor je padlo, a mi smo neusmiljeno peli naprej. Zdrvel je ven in se čez čas vrnil sivozelen z ravnateljem.

'Kdo je to organiziral? Če ne poveste, bodo danes zvečer vaši očetje aretirani.'

Nihče ni črhnil. Nihče. Pa so bile skoraj vse družine belogardistične. A morda se otroci tega nismo zavedali – živeli, igrali in učili smo se skupaj,« s še vedno neukrotljivo iskrico v očeh pripoveduje Zdenka Stefančič v Ljubljani.

Njena mama je bila aleksandrinka, oče tigrovec, ki so mu svetovali, naj se raje preseli v Jugoslavijo. Potem ko se je mama vrnila iz Kaira, je družina najprej živela v Ljubljani, kjer se je leta 1930 rodila Zdenka, a kmalu so se preselili v Maribor, kjer je oče dobil delo na železnici. Opisuje, kako je bilo ob začetku vojne za otroke najbolj fascinantno, da so Nemci razstrelili vse mostove čez Dravo. Tam so se otroci igrali. V prvo jutro z Nemci v mestu pa se je zbudila v spremenjene ulice, saj so bile vse hiše prekrite z velikanskimi rdečimi zastavami s črnimi kljukastimi križi in zlatimi trakovi. Njihova »najlepša šola« je postala vojaška konjušnica, povsem nova telovadnica je bila uničena. Očete sošolk so aretirali. Njen oče se je že prej prek železnice umaknil v Sarajevo, nato pa na hitro šel skozi Maribor in se z najmlajšo hčerko umaknil v Ljubljano. Sin njegovega kolega, ki mu je oče nekoč pomagal, jih je nato nekega dne prišel opozorit, da jih pride zvečer gestapo aretirat.

»Tisto noč nismo več spale doma. Zgodaj zjutraj naju je mama s sestro poslala na železniško postajo na Tezno, sama pa je odšla na glavni kolodvor. V roko mi je dala kovček in rekla: 'Če to izgubiš, ne boš imela ničesar. Pazi!' S sestro naj bi počakali na vlak, s katerega nama bo pomahala, in potem naj bi tudi midve vstopili. V Ljubljano sta vozila le dva vlaka dnevno. A ko je vlak pripeljal, mame ni bilo. S sestro sva obstali na postaji. Mnogo kasneje je mama prišla peš. Zaradi zapleta s prtljago je zamudila vlak. Skupaj smo akale na popoldanskega, a je spet prišel tisti fant, da nas posvari, da nas gestapo išče po celem mestu. Na železniški postaji je bila uta, in ko sem to slišala, sem stekla vanjo, počepnila in se stisnila v kot, se z rokami pokrila čez glavo in mižala. Prepričana sem bila, da me tako ne more nihče videti.«

Sledi luknja v spominu. Sestra ji je povedala, kako so s Tezna po tračnicah odkorakale do postaje v Hočah. Tam se jim je le uspelo vkrcati na vlak.

»Odpeljale smo se do Laz, tam pa smo morale izstopiti, saj smo šle čez mejo kontrabant, brez potnih listov in vizumov. V kupejih so ljudje vedeli, da smo begunke, in preden smo izstopile, so se nam ponudili, da lahko poskrbijo, da bo naša prtljaga prišla do Ljubljane. Skupaj z drugimi begunci smo v Lazah najprej prespale na seniku kmetije, naslednje jutro pa nas je vodič peljal v gozd in čez hribe. Vso pot do Zaloga smo prehodili, a se mi pot sploh ni zdel tako dolga. Spominjam se, da je pred tem deževalo in je bilo veliko luž. V eno sem padla, bila sem vsa mokra, mama pa jezna. Ko smo prišli pod hrib, kjer je bila meja, je vodič pokazal na vrh. Naročil nam je, naj gremo čez, kot vemo in znamo, le pazimo naj, da nas ne ujamejo. In smo šli. Na drugi strani je bil savski most in na njem italijanska straža. Na desni je bila kmetija, kamor smo se zatekli. Bili so prijazni, saj je bilo pomembno, da se je zdelo, kot da prihajamo od tam. Mamo je strašno skrbelo zaradi Italijanov, jaz pa sem rekla, saj znaš italijansko, se boš že zmenila z njimi. Na koncu smo šli čez most, ne da bi nas pogledali. Šli smo do železnice, se usedli na vlak in prispeli na ljubljansko železniško postajo. Tam pa nas je že čakal oče.«

Ker niso imeli kam, so najprej spali vsak pri eni od družin, ki so jih poznali še iz Primorske. A Ljubljana je bila draga. Čez poletje so jih starši poslali k sorodnikom, najprej na Dolenjsko, kjer je bilo hrane malo, nato na Primorsko k noni. »Spomnim se tet, ki sta prišli iz Trsta domov, in ena je s seboj pripeljala še enega fantka na počitnice. Cel trnovski gozd smo obšli. Teti sta rekli, da najboljšo polento kuhajo oglarji, in res smo šli en dan do njih. Fantastična je bila! Že tedaj sem rada pela in teti sta me učili napolitanskih pesmi. Potem me je prišel iskat oče in spet smo šli čez gozd in hribe proti Ljubljani.«

Na Lukovici so starši našli stanovanjce v komaj zgrajeni, še neometani, hladni hiši, v kateri je kasneje našla zatočišče še ena družina, pregnana zaradi vojne. Ker so bili na deželi, se je včasih lažje dobilo kakšno hrano, v zameno za katero je mama delala na poljih.

»Edinkrat, da smo kaj dobili, je bilo ob kolinah. Ker nas je bilo pet, smo dobili pet klobas in juho, godljo, kot se je tedaj reklo. Mama je klobaso kuhala po koščkih, in ko smo jo prosili, naj zakuha celo klobaso, nam je odgovorila, da je dni več, kot je klobas. Šele kasneje sem se zavedela, pod kako hudimi pritiski in v kako hudi stiski je morala biti.«

Leta 1943 so se nanizali težki, temni dogodki. Najprej so aretirali očeta in ga poslali v Dachau. Nato je neko noč Črna roka ubila mladenko, ki je prišla z medicinskim avtom z rentgenom na Brezovico. Zvečer je, četudi so ji rekli, naj ne hodi, šla domov. In tisto noč so jo ubili.

»Spomnim se obupa njene mame, ki je naslednji dan rekla, naj prvi umre tisti, ki je kriv za smrt njene hčerke. In naslednji je umrl župnik. Vsi v okolici smo po tihem verjeli, da jo je on naznanil. Vodenje cerkve je nato prevzel mladi kaplan, ki je imel grozno rad otroke in je bil edini, ki nam je pomagal – mami je dal na uporabo župnijsko njivo, jo preoral in pognojil ter nam dal seme, da je lahko tam pridelala, kar smo potrebovali. Otrokom nam je dajal tudi priboljške in nam, ko sem končno dobila dovoljenje, da sem šla v Ljubljano na gimnazijo, pomagal z inštrukcijami matematike in nemščine. Vsak dan smo šle dvakrat skozi žico okoli Ljubljane in ponavadi vsaj v eno smer peš.«

Zadnjo noč vojne so pričakali v kleti, dan prej pa opazovali, kako so ljudje bežali v nasprotno smer. »Lahko rečem, da je Slovenija doživela begunstvo dvakrat – najprej smo bežali mi, potem pa belogardisti. Tako v neznano, kot prihajajo sedaj ljudje sem,« pravi Zdenka Stefančič. Njen oče se je iz Dachaua vrnil pozno, ker je bil hudo bolan, in tako se niso mogli takoj vrniti v Maribor. Tudi ko so starši odšli, sta s sestro zaradi šole do konca šolskega leta ostali pri prijateljicah v Dragomerju. »Še vedno kot begunki, a nič več begunki.«

Nikoli se ni vrnila v prostore, kjer je preživela begunska leta. Nanje se ozre, ko potuje mimo, a vrnila se ni nikoli. V Mariboru sta s sestro končali nižjo gimnazijo, nato so se starši ob priključitvi Primorske odločili vrniti. Študij pa je njo klical v prestolnico. »Moj dom danes ni nikjer. Da bi bile kje korenine ... nikjer jih ni.« In zato je dom povsod.

Miha Žgank, izgnan iz Maribora na Hrvaško in v BiH

Miha Žgank je imel dobra tri leta, ko se je začela vojna. Oče je izginil in spominja se le, kako sta bila z mamo julija 1941 v meljski kasarni na zaslišanju. Mama ga je nosila v naročju, v drugi roki pa je imela kovček.

Naslednji spomin je iz Rajhenburga, kjer so v hlevih izgnanci čakali na prevoz z vlaki proti jugu. V živinskih vagonih so jih prepeljali na Hrvaško in z mamo so ju poslali v Babino Gredo, kjer sta živela pri kmetu. Tam je mama delala. A že od prej je imela izpahnjen kolk, eno nogo pa krajšo in na Hrvaškem je še dodatno zbolela. Zaradi hudega revmatizma je bila poleti 1943 že nepokretna. Poslali so ju v Banjaluko. Tam je moral komaj šestletnik, medtem ko je mama čakala na kolodvoru, sam v neznanem mestu najti veliko hišo na danem naslovu, kjer so živeli slovenski izgnanci, da so se skupaj vrnili po mamo z vozičkom. Kmalu zatem so mamo premestili v bolnišnico.

»Meni pa so našli ležišče pod stopnicami v veži. Tam sem bil nekaj mesecev sam, brez vsega, nikogar nisem poznal,« pripoveduje danes upokojeni Mariborčan.

Čez dober mesec je v izgnansko kolonijo prišel tudi 57-letni Angel Klanšek. Prišel je kot slovenski izgnanec iz Sanskega Mosta, kjer so jih partizani opozorili, da se obeta nemška ofenziva – najprej je prišel do kmeta v predmestju Banjaluke, nato pa se je tudi on naselil v slovenski izgnanski hiši. Primorec, ki se je boril na soški fronti, kjer je zaradi mraza izgubil palca na obeh nogah, je takoj opazil malega fanta, ki je bil prepuščen sam sebi. Tudi on je pred vojno živel in delal v Mariboru. »Klical sem ga striček in nikoli ni govoril o preteklosti. Vem, da je bil vdovec, da so mu sina odpeljali v Dachau, hčerka pa je ostala v Mariboru. V Banjaluki je prevzel skrb zame, me učil matematiko, skupaj sva šla na obiske k mami v bolnišnico... Enkrat mu je mama pokazala svoj hrbet – kožo je imela vso odprto od zaležanin.«

V nemško komando mesta so hodili po hrano, kuhali pa so v baraki na dvorišču za kolonijo. Leta 1944 so Nemci trupla partizanov razobesili po ulicah, nato je leto kasneje prišlo bombardiranje. Bolnike so selili naokoli in maja 1945, kmalu po osvoboditvi, je mama v bolnišnici umrla. Ko sta šla na obisk, tega še nista vedela. Potem sta iskala njen grob. »Julija, ko sva odhajala proti Mariboru, sva šla še enkrat na mamin grob in striček je zasadil pušpan, da bom vedel, kje je. Leta kasneje, ko je striček že umrl in sem iskal njen grob – osemnajsti v tretji vrsti – je bil pušpan še vedno na grobu. Edini tam.«

V Mariboru je striček postal njegov uradni skrbnik in skupaj sta živela še devet let, do njegove smrti. Kadar so ga vprašali, kdo je otrok z njim, jim je rekel, to je moj bosanček. In povedal zgodbo. Striček je delal kot cestar, nato v gramozni jami, zjutraj je kuhal, pospravljal in pral. »Učil me je, da je najpomembneje, da nikomur ne škodiš. Zato to, kar se je zgodilo v Kranju in kar počne slovenska vlada ... obsojam. Grozno je. Sedaj so zaprli balkansko pot. Predstavljajte si, kako grozno mora biti za ljudi... Veste, striček je vedno gledal naprej in govoril, kaj vse je treba narediti, da bo lepše in boljše,« spomine zaokroži Miha Žgank.

Mojca Maček (roj. Mrnuh), begunka iz Zagorja na Hrvaškem

Prva žrtev med njenimi najbližjimi, ki jo je zahtevala vojna, je bil oče. Bil je uspešen trgovec v Zagorju. V času rudarskih stavk sta bili v mestu odprti le dve trgovini. Ena je bila Mrnuhova. Ko se je začela vojna, je pomagal odporu in zaradi prijave, da je družini revolucionarja na avtobusu v Domžale stisnil v roke nekaj denarja, je bil oktobra 1941 prvič aretiran. Njegovo ženo in hčerko so poslali v Rajhenburg.

»Rajhenburg je bil zame preizkušnja. Spali smo v hlevih, mami so, takoj ko smo prišli, pobrali ves denar in nakit. Poleg naju so bile družine, dojenček v sedemčlanski družini je jokal cele noči. Ogromno je bilo bolh, podgane so nam ponoči skakale čez glavo. Mama je bedela, ker se je bala, da bi me katera ugriznila ali napadla. A čez dan, ko je bilo vreme lepo, smo se otroci igrali zunaj, mama pa je delala na gradu v kuhinji. En dan sta naju prišli obiskat teti. Obiskovalci so bili za mrežo, mi pa na drugi strani kordona z nemškimi vojaki. Ko sem zagledala teti, nisem nič mislila in sem samo stekla proti mreži. Nemški vojak se je pojavil pred mano in mi s puško nameril v glavo. Mama in teti sta zamrznili, jaz pa sem se samo obrnila in šla nazaj. Naslednji dan je ta isti vojak prišel do mene in mi zagotovil, da me ne bi ustrelil. Na skrivaj mi je dal ploščico čokolade in rekel, da ima tudi sam otroke doma.«

Ker očetu niso mogli nič dokazati in so ga izpustili, sta se tudi z mamo vrnili v Zagorje. V šolo, nemško, je starši niso radi pustili, avgusta 1942 sta šla z očetom skupaj na Dunaj in tedaj je bila posneta njuna zadnja skupna fotografija. Konec meseca so očeta v drugo aretirali in zapečatili trgovino.

Prvega oktobra 1942, dan preden so ga ustrelili, sta ga šla mama in stric obiskat. Poklical je brata k sebi in mu skozi okno pokazal krste. Ena je bila njegova. »Ustrelili so jih sto štirideset in še danes ne vem, kje je oče pokopan. Mamo je pred aretacijo in Auschwitzem rešilo to, da je prespala pri sosedi. Teto so aretirali in poslali v taborišče, kjer je bila ob koncu vojne ubita. Enajstletna Mojca pa je bila tedaj v Gradcu, kamor so jo poslali nekaj tednov prej in kamor jo je kasneje prišla iskat 16-letna sestrična, ki je nato med vojno odšla v partizane, kjer je prav tako umrla. Dekleti sta šli do Podčetrtka, kjer so jo nekaj dni skrivali sorodniki.

»Nato me je njihov oče posadil na ramo, me nesel čez Sotlo in mine ter me na hrvaški strani postavil na tla. Rekel mi je, naj grem naprej v vas in da me mama čaka v hiši nasproti kapele. Vsi v vasi so me spraševali, kam grem. Jaz pa sem jim odgovarjala, da iščem mamo.«

Njen stric je bil že prej pregnan v BiH, a je prišel nazaj v Zagorska Sela, saj so tam, tik ob slovensko-hrvaški meji, živeli ženini sorodniki. Tam sta našli zatočišče. Stric, ki je bil uradno izgnan, je imel dokumente, z mamo pa sta bili ves čas ilegalki.

»Nič nisva imeli, samo majhen kovček. Ker so čez nekaj časa prišli še drugi, nas je bilo že toliko, da je v tisti hiši postalo nevarno. Mama je zato leta 1943 odšla za nekaj časa v Petrinjo, da bi nama uredila dokumente, a sva dobili le ponarejene papirje, ki niso nič veljali.«

Vseeno pa se je vedno našla pot. Na avtobusih, kjer bi bilo treba pokazati identifikacijske dokumente, so vozniki pogledali stran, in tudi pri drugih rečeh je obstajala mreža slovenskih izgnancev, ki so si pomagali med sabo. Bilo je težko, a vaščani so prebeglim prinesli, kar so imeli in lahko delili, hčerko je mama v skrivališču učila računstvo, stric slovenščino. Geografijo in branje zemljevidov je osvojila med spremljanjem bitk in ob napredovanju vojsk. Med racijami so se skrili v gozd in nihče jih ni nikoli izdal. Vseeno pa sta se nato morali preseliti v Zagreb k družini izseljencev iz Maribora, kjer je mama pomagala v kuhinji in po hiši, Mojco pa so sprejeli med svoje otroke. Leta 1944 sta se še enkrat preselili nazaj v Zagorska Sela. Ob koncu vojne sta se z mamo vračali peš v Zagorje. »Bila sem tako jezna, ko smo se vrnili. Veliko ljudi je umrlo. Mami sem rekla, naj me obleče v črno, a mi je rekla, da ne bom hodila v črnem. Med vojno je upanje vedno bilo. In tudi po vojni smo ves čas ohranjali stike. V devetdesetih pa smo mi na naš dom sprejeli begunce, sorodnike iz Hrvaške.«