Spletna redovalnica eAsistent omogoča staršem, otrokom in učiteljem dostopanje do osebnih podatkov učencev, kot so ocene, informacije o malici in izostankih. Pri njenem razvoju sodeluje po podatkih dobavitelja več kot 7000 strokovnih delavcev in staršev. Namenjena je tako za šolsko kot zasebno uporabo, saj se uporablja kot nadomestilo fizičnega dnevnika, ki ga upravlja učitelj in do katerega lahko dostopajo tako starši kot tudi otrok.
Prednosti komunikacijskega orodja, ki se je razširilo v slovenskih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, naj bi bile spremljanje otrokovega napredka na poti k učnemu uspehu, preventiva, da otrok ostane na pravi poti, in hitro ukrepanje ob opaženem odklonilnem vedenju. Kdaj je družba začela zaupati vse te kognitivne naloge računalnikom in kdaj smo se začeli zanašati na programe kot vir vzgoje?
Doplačilo nagradi starše
Marsikoga zbode tudi zaslužkarska plat tega zasebnega projekta, ki ga izvaja podjetje eŠola, posvojile pa so ga javne šolske ustanove. Brezplačni osnovni paket namreč ne vključuje vpogleda v ocene, funkcije, ki si jo verjetno želi večina naročnikov, temveč urejanje prehrane otroka, pregled urnika, prijavo na govorilne ure in komunikacijo s šolo. Za paket Plus pa je treba plačati 26 evrov na šolsko leto. Podjetje eŠola je leta 2014 ustvarilo 1.594.081 evrov prihodkov in več kot 75.000 evrov dobička.
Zanimanje za doplačilo ne preseneča, saj starše »nagradi« s številnimi funkcijami, kot so prebiranje opažanj učiteljev o delu in vedenju otroka, pregled domačih nalog, seznam napovedanih preverjanj znanja. Posledici tega spletnega vpogleda v dijaški vsakdan sta lahko le dve: šola se bodisi spremeni v rdečo preprogo ali pa postane sramotilni steber dijaka.
Kaj smo s tem dosegli? Po nekaterih raziskavah naj bi povprečni izostanki problematičnih dijakov z uvedbo spletnega dnevnika upadli. Pa vendar, eAsistent pri vsem tem ne predstavlja nič drugega kot nevidno silo nadzora in vir strahu. Z vprašljivo transparentnostjo – po izkušnjah namreč vsi profesorji ne vpisujejo izostankov v program – prisili otroke, da ostanejo v šolskih klopeh. V bistvu se podredijo sistemu, ker se zavedajo, da bodo ob uveljavljanju lastne volje nastopile posledice. Problema tako nismo zmanjšali, temveč so ga le kratkoročno omejili.
Kje je zdrava meja nadzora?
Ob vseh funkcijah se porodi vprašanje zdrave mere. Kdaj so starši dovolj informirani in kdaj imajo na voljo preveč informacij? Morajo vedeti, ali je njihov otrok k pouku prinesel učbenik? Ali jih sploh zanima, kateri test bo njihov otrok pisal čez tri tedne? Skrb zbujajoče je tudi dejstvo, da dolgoročne posledice niso znane. Že res, da eAsistent omogoča nadzor nad otroki, ki je v nekaterih primerih nujno potreben, a sprašujem se, kako tovrstna kontrola nanje vpliva v kasnejših življenjskih obdobjih. Ali se kaže v zmanjšani sposobnosti samostojnega sprejemanja odločitev in iznajdljivosti? Otrok, ki je od malega navajen, da nad njegovimi obveznostmi bedijo starši, se tega veliko težje odvadi, ko odraste. Še boljše vprašanje pa je, kdaj odraste. Zdi se namreč, da tovrstni programi pomagajo pri potiskanju meje odraslosti v starejša obdobja.
V zadnjih letih smo se začeli vse bolj zanašati na informacijsko tehnologijo. Postala je sredstvo nadzora in pomočnik pri vzgoji. Ali je to razvoj v pravo smer? Bomo otroke navajali na tak princip pridobivanja informacij? Šola je ena od področij, ki naj bi jih upravljal vsak posameznik po svojih najboljših močeh. Vsak spodrsljaj je namenjen novim izzivom in predvsem učenju iz napak, ne pa nadzoru in tovrstnim grožnjam. Kaj sledi? Kamere v otroških sobah?
