Brez pretiranega samoopazovanja postavim vzporednice med nočnim melanholičnim srkanjem čaja zelene češnje v kombinaciji s kavo in šolo. Patetična skodelica kave. Pridevnik me spomni na Žižkov dokaj komični oris Cankarjeve matere, češ da je ta »sluzastopatetičen lik idealne slovenske matere«.

Trenutno sem sredi kritičnega precepa, saj se pri sedemnajstih letih nimam za dovolj kompetentno za razpravo o dodeljeni temi. Vsako moje stališče je lahko imeti za laično, v rezultatu napisanega pa je verjetno, da bom izpadla kot nehvaležen otrok. Vzgoja mojih staršev se mi je zdela zelo dobra, čeprav je sicer z leti in uspehi v šoli vse bolj popustljiva. Med odraščanjem nisem zasledila pretiranega nadzora in nezaupanja. Nedavno tega smo na družinskem izletu v mraku nostalgično skupaj prepevali pesmi Adija Smolarja – v takih trenutkih ju vidim kot svoja dolgoletna prijatelja.

Kak konservativni bralec bo najbrž ob zadnjem stavku zavil z očmi in me označil za žrtev permisivne vzgoje. Pa sem? Žrtev ne. Kljub vsem stereotipom menim, da tovrstna vzgoja polju ne prinaša zmeraj »zanič pridelka«. Kako lahko otrok zagovarja sebe in svoje vrednote v svetu, ko pa se boji izraziti svoje mnenje in stati za njim pred lastnimi starši?

Ti si nezavedno prizadevajo otroku navezati določeno linijo obnašanja, ki je v skladu z njihovimi vrednotami in pogledi, vendar takšna politika odnosa redko privede do želenega rezultata. Otrok ne more in ne sme v vsem ustreči staršem in obratno, saj vsak predstavlja svoj individualni koncept s pravico do lastnega mnenja in presojanja. Ni smiselno, da posameznik kogar koli dobesedno posnema, vključno s starši.

Prav posesivni odnos ljudi, ki naj bi skrbeli za osebnostno rast svojega nadobudnega, sila perspektivnega naraščaja, prispeva k nesamostojnosti slednjega in podaljšanju adolescence v nekaterih primerih celo do 35. leta, čeprav je človek takrat že na polovici poti do 70. leta! Na tak način tragikomično sami izoblikujejo situacijo, ko se kriza adolescence prelije naravnost v krizo srednjih let ali celo staranja. Otrok, ki šteje nemalo pomladi v času statičnega posedanja doma, se je v zameno za ugodje, finančno in emocionalno podporo pripravljen odpovedati deležu svoje avtonomije in zasebnosti.

Postavimo se v drugi zorni kot. Mar ni tegobno, da na tak način starši živijo zgolj za svoje otroke, brez lastnih sanj in osebnega napredka? Ali ni liberalni pogled na vzgojo možnost, da tudi starši odrastejo, postanejo samostojni in to dovolijo tudi nam?