Kar dva od treh Evropejcev živita v mestu. V evropski komisiji so zato prepričani, da je treba nagrajevati mesta, ki si prizadevajo za trajnostni razvoj in okolju prijazno življenje in izpostaviti njihove dobre prakse za zgled drugim. Vse to naj bi združevala prav nagrada zelena prestolnica Evrope, za katero so dala pobudo kar mesta sama. Maja 2006 so v Talinu predstavniki 15 evropskih mest, tudi Ljubljane, oblikovali zeleno vizijo in to je bil prvi korak k nagradi, ki jo je nato dokončno zastavila in leta 2009 začela podeljevati evropska komisija.
Ljubljana je kandidirala že prvo leto, ko se je pojavila nova nagrada. Kljub začetnemu neuspehu, ko se ni prebila niti med finaliste, so na Mestni občini Ljubljana vztrajali in leta 2013 se je slovenska prestolnica znašla med štirimi finalistkami. Vendar tudi takrat ni šlo, šele naslednje leto se jim je posrečilo in naziv zelena prestolnica Evrope 2016 je občinskim predstavnikom podelil ravno prvi slovenski evropski komisar Janez Potočnik.
Pred Ljubljano so se z nazivom zelena prestolnica Evrope ponašali Stockholm, Hamburg, Vitoria-Gasteiz, Nantes, Köbenhavn in Bristol. V evropski komisiji pravijo, da je za mesta nagrada že sam napredek, vendar pa naj bi imelo to okoljsko priznanje še številne pozitivne učinke: od delovnih mest do ponosa med prebivalci in zagona za vztrajanje pri zelenih strategijah ter investiranju vanje.
Hamburg: prestolnica vetrne energije
»Po petih letih še vedno verjamemo, da mora biti naslov zelena prestolnica Evrope 2011 motivacija za uresničevanje ciljev, ki si jih je mesto zastavilo,« je povedal svetnik za okolje in energijo Jens Kerstan iz Hamburga. Veliko pozitivnih učinkov te nagrade so videli že leta 2011, ko so mesto obiskovali različni delegati iz tujine, ki so jih zanimali hamburški okolju prijazni ukrepi, povečalo se je tudi število medijskih objav o mestu. Vse to pa je pripomoglo k temu, da je v mednarodni javnosti Hamburg okrepil svojo podobo turistično privlačne destinacije.
Kerstan je poudaril, da Hamburg še vedno pripravlja nove pobude in ukrepe, ki so skladni s pričakovanji nagrade zelena prestolnica Evrope, čeprav je ta naziv v vmesnem času prevzelo že pet drugih mest. Lanskega decembra je mesto na primer sprejelo nov podnebni načrt s ciljem, da bi mestne izpuste ogljikovega dioksida do leta 2030 zmanjšali za polovico v primerjavi s količinami iz leta 1990. V tem času je Hamburg postal tudi prestolnica vetrne energije ter vzor pri nabavi blaga in oddaji javnih naročil, saj so pomemben kriterij pri izboru tudi okoljski vidiki.
Nantes: največ tristo metrov do zelenice
»Naziv zelena prestolnica ni bil le nagrada, temveč je pomenil tudi več kot leto dni aktivnega ozaveščanja prebivalcev. Glede na okoljske izzive, s katerimi se soočamo, je naše sodelovanje pri iskanju skupnih rešitev nujnejše kot kdaj koli prej,« je v uvodniku knjižice, v kateri so se ozrli na zeleno leto, zapisala Johanna Rolland, županja Nantesa, ki se je z zelenim nazivom okitil leta 2013.
Od takrat noben prebivalec tega zahodnega francoskega mesta ne živi več kot 300 metrov od zelene površine, za prevoz po mestnem središču pa lahko uporabljajo tudi električni tramvaj in nove avtobusne proge. Odkar so prejeli naziv zelena prestolnica, so v Nantesu uvedli večnamensko pametno kartico, ki, podobno kot ljubljanska urbana, omogoča vožnjo znotraj mreže mestnega prometa, medtem ko si še vedno prizadevajo, da bi se do leta 2030 za hojo, kolesarjenje in vožnjo z mestnim prevozom odločalo vsaj 58 odstotkov, za vožnjo z avtomobilom pa največ 40 odstotkov meščanov.
Köbenhavn: meščani gonilna sila zelenega
Štafeto zelene prestolnice je nato leta 2014 prevzela danska prestolnica Köbenhavn, ki jo je žirija predstavila kot vzor pri urbanističnem načrtovanju in izpostavila predvsem prizadevanje mesta, da se razvije v kolesarjem najprijaznejše mesto. »S prejetim nazivom smo se poklonili številnim zelenim odločitvam, ki jih naši meščani sprejemajo vsak dan, ko se na primer raje kot z avtomobilom v službo odpravijo s kolesom in ko vestno ločujejo odpadke,« pravi Morten Kabell, župan strokovne in okoljske administracije Köbenhavna.
Ob tem Kabell poudarja, da so bili bolj kot politiki predvsem prebivalci Köbenhavna gonilna sila vse bolj zelenega danskega glavnega mesta. »Meščani so bili namreč tisti, ki so vzpodbudili mestno oblast, da je več pozornosti začela namenjati širjenju zelenih mestnih površin in skrbi zanje.« Že v sedemdesetih letih so prebivalci Köbenhavna tudi odločno protestirali proti gostemu prometu v mestnem središču in zahtevali izboljšave kolesarske infrastrukture. Prav s povišanjem deleža prebivalcev, ki za prevoz do delovnega mesta ali šole raje kot avtomobil izberejo kolo – do lani jih je bilo že približno petdeset odstotkov –, želijo v Köbenhavnu doseči ambiciozno zastavljeni cilj, ki so si ga zadali kot zelena prestolnica: da že leta 2025 v mestu ne bo več mogoče zaznati ogljikovega dioksida.
