Mlado Američanko Nikki White so zaradi njene kronične bolezni, sistemskega lupusa, odklonili v številnih zavarovalnicah. Ko so se težave brez strokovne pomoči nakopičile do te mere, da so ogrozile njeno življenje, so jo takoj sprejeli na urgenco. Tam so jo petindvajsetkrat operirali. Čeprav so ob polletnem zdravljenju na intenzivni terapiji storili vse, da bi ji pomagali, je pri 32 letih umrla. »Nikki ni umrla zaradi lupusa. Umrla je, ker jo je zdravstveni sistem pustil na cedilu,« se je javno razburila njena zdravnica. Ime Nikki White je imelo veliko težo, ko so v ZDA ob zdravstveni reformi ugotavljali, kaj vse bi morali spremeniti.
V slovenskem zdravstvu so se v zadnjem letu zagovarjali zaradi komaj predstavljivih ekscesov. V največji bolnišnici so morali pojasnjevati, kako se jim je lahko zgodil primer Radan pa tudi zakaj niso ob nevarnem nekdanjem programu otroške srčne kirurgije ukrepali bistveno prej. Kasnejši nadzori v obeh primerih so pokazali, da je varnost bolnikov marsikdaj deveta briga. Vsi, od stroke, civilne družbe pa do oblasti v zdravstvu so se strinjali, da je to iztočnica za spremembe.
Pri čakalnih dobah takšne vneme ni. Koliko bolnikov je umrlo zaradi pozne diagnoze, s tem pa tudi poznega zdravljenja, ne spremlja nihče. Kaj šele, koliko ljudi je zaradi tega bistveno bolj bolnih, kot bi bili ob hitrem ukrepanju. Pa čeprav je pozno zdravljenje zahtevnejše in dražje, mnogi delavci pa so zaradi čakanja po nepotrebnem na dolgotrajni bolniški. Zdravniki bolnikov, ki zaradi nedostopnega zgodnjega zdravljenja umirajo na slovenskih urgencah in intenzivnih terapijah, se še niso (dovolj) razburili. Da brez diagnoze in pomoči ostajajo mnogi, kažejo le statistike o čakalnih dobah.
Ker ta škoda ni izmerjena, so bolniki v neskončnih vrstah v Sloveniji postranska tema. Zaradi njih se bolnišnicam ni treba zagovarjati. Vlada pa si je lani tako lahko privoščila, da jim je denar razdelila, ne da bi jih zavezala k dodatnim pregledom in operacijam. To so od bolnišnic pričakovali šele tik pred koncem leta. Ker jim, če odštejemo nekaj decembrskih tednov, z dodatnimi milijoni ni bilo treba storiti kaj več za svoje bolnike, se zanje marsikje niso zmenili. Namesto da bi ljudem, ki plačujejo za zdravstveno zavarovanje, višji prispevki prinesli dostopnejšo pomoč, se lahko direktorji hvalijo z milijonskimi presežki. Vladi se ni bilo treba ubadati z njihovimi izgubami in dolgovi, čeprav jo k temu za zdaj zavezuje zakonodaja. Za vse se je srečno končalo, le za bolnike ne.
Čakalne dobe so trenutno daleč največja katastrofa slovenskega zdravstva. Ogrožajo tisoče, a le redko postanejo novica. Tudi poslancev, ki znajo o vsakem škandalu v zdravstvu razglabljati ure in ure, ne pritegnejo. Njihovo krajšanje presega mini čistilne akcije, ki gredo oblastem vsaj za silo od rok. Ubijajo po tihem in neosebno. V imenu njihovih žrtev se je treba razburjati, še preden bo eno samo ime povedalo vse.
