Banke, tudi tiste v državni lasti, vedrijo šesto leto samozapovedanega kreditnega krča. Bančna aktiva v Sloveniji je, tudi po diktatu sanacijskega načrta, dobro petino nižja, kot je bila leta 2008. Krčenje aktive bank je šlo predvsem na račun zmanjšanja kreditov nefinančnemu sektorju, torej gospodinjstvom, podjetjem, državi in tujini, medtem ko so se nekoliko povečali nakupi dolžniških vrednostnih papirjev, torej državnih obveznic. Samo delno je to posledica novih standardov kapitalske ustreznosti, večinoma gre pa za novo, pokrizno percepcijo tveganja. Naše banke so samo videti, kot da so v komi, dejansko so skrite v kotu sobe in se zdrznejo ob vsakem šumu. Končni rezultat krize in pokrizne sanacije je, da imamo bančni sistem, kjer se banke ne upajo več kreditirati gospodarstva.

Vse skupaj niti ne bi bilo tako boleče, če bi v našem finančnem sistemu obstajala realna alternativa za bančno financiranje. Pa je ni. Evropa nasploh ima v primerjavi z Ameriko zelo plitke kapitalske trge za podjetja. Kapitalski trgi, predvsem pa trgi tveganega kapitala, so dostopni ameriškim podjetjem ob boku z bančnimi krediti, medtem ko v Evropi velja prav nasprotno in bančna posojila prave alternative nimajo. V Evropi približno 80 odstotkov podjetniškega dolga temelji na bančnih kreditih, 20 odstotkov pa na trgih obveznic, medtem ko je razmerje v ZDA ravno obratno (Brecht, 2015). Razlog za takšne razlike je deloma v mentaliteti evropskega potrošnika, ki je občutno bolj nagnjen k varčevanju, kot tudi razlikah v načinu poslovanja poslovnih bank. Te v ZDA depozite razmeroma hitro posredujejo na institucionaliziran dolžniški trg, medtem ko pri evropskih bankah slednji dolgo ostajajo pri banki izvornega depozita.

Prepad med ameriškim in evropskim finančnim sistemom je še posebno očiten pri financiranju malih in srednje velikih podjetij. Kljub rasti števila in obsega izdaj visokodonosnih (in visokotveganih) podjetniških obveznic v zadnjih letih je evropski trg še vedno vsaj za dve tretjini manjši od ameriškega. Podobno je trg sindiciranih posojil v Evropi velik petino ameriškega, skladi tveganega kapitala pa dosežejo eno osmino ameriškega obsega. Mala in srednje velika podjetja na tej strani Atlantika bi morala svoje vire financiranja praviloma iskati na trgih tveganega kapitala, ki bi predstavljali prvo potrditev smelosti njihovega poslovnega načrta, pa le-te nadomeščajo z bankami. Banke pa, kot smo imeli priložnosti doživeti, si ne upajo niti več same čez cesto, kaj šele, da bi financirale inherentno tvegane projekte.

Slovenija ima, tudi za sila skromne evropske kapitalske trge, podpovprečno razvit kapitalski trg. New Financial (2014) je globino kapitalskega trga meril s 23 kazalci in ocenil, da se Slovenija uvršča na 27. mesto med 33 ocenjevanimi evropskimi državami. Da bo blamaža popolna, so dve mesti pred nami tudi naši južni sosedje. Glede na omenjeni indeks Slovenija dosega zgolj 23 odstotkov evropskega povprečja, medtem ko znaša ocena za vodilne ZDA 196 odstotkov povprečne evropske vrednosti. Ni presenetljivo, da evropski vrh zasedata Velika Britanija in Švica, nekoliko bolj pa je zanimivo, da sta naši večni vzornici, Nemčija in Avstrija, globoko v spodnjem delu razpredelnice.

V položaju, ko neobstoječ kapitalski trg sili podjetnike, da morajo o relevantnosti svojega načrta prepričevati »ziheraške« bančnike, ki tudi ob dobrem vetru v jadrih neradi dajejo kredite sanjačem, je usoda dobrih poslovnih idej mizerna. Bančnike v večjo posojilno aktivnost ne predrami niti negativna medbančna obrestna mera (euribor) ali negativne obrestne mere pri Evropski centralni banki. Za deponirani denar morajo tako banke plačevati depozitarju, namesto da bi ta plačeval njim, ker so mu zaupale svoje prihranke. Z negativnimi obrestmi banke plačujejo davek za kreditno neaktivnost in vendar so to pripravljene početi. Emocionalnim brazgotinam krize navkljub preseneča dejstvo, da so se banke pripravljene ne samo odpovedati profitom, temveč tudi popolnoma odpovedati svoji temeljni funkciji posrednika med varčevalci in investitorji.

Ni treba imeti posebno dobrega spomina, da bi se spomnili, da smo sistemske banke v Sloveniji že nekajkrat reševali davkoplačevalci. Z denarjem, ki je poniknil v NLB in NKBM pred krizo, bi lahko kapitalizirali vsaj še dve podobno veliki banki. Prenos terjatev na DUTB, ki je bil opravljen konec leta 2013, in sočasna dokapitalizacija obeh bank pa sta bila narejena z namenom, da bosta tako razbremenjeni banki znova prosti pri opravljanju svojega osnovnega poslanstva – kreditiranja podjetij in prebivalstva. Predpostavljam, da snovalci zakona o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (2012) niso imeli v mislih takšne revitalizacije kreditne aktivnosti. Po štirih letih robustnega okrevanja realnega gospodarstva očitno samo še banke ne vedo, da je krize konec.