Nasploh nikogar ne obsojam. Menim namreč, da če nisem hodila v čevljih drugega, ne sodim in ne obsojam. Takrat je bilo to hvaljeno in priznano kot uspeh. Zdi pa se mi bolj vprašanje vrednot,« pravi Jožica Rejec, prva dama Domela in dobitnica letošnje nagrade Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) v kategoriji velikih podjetij. Rejčeva s temi besedami odgovarja na naše vprašanje, ali obsoja svoje (nekdanje) kolege, ki so podlegli skušnjavi menedžerskih prevzemov in izdatno pripomogli h globini večmilijardne bančne luknje. Pred časom je sicer povedala, da je ponosna, ker se v Domelu niso odločili za poskus menedžerskega prevzema. Tako se je v velikem loku izognila pasti, v katero so padli številni njeni kolegi, ki so si za minimalne lastne denarne vložke obetali milijonske lastniške deleže, razvoj gospodarskih družb, ki so jih vodili, pa so povsem podredili lastnim lastniškim interesom.
Domel, ki ga zadnjih deset let vodi Rejčeva, je pretežno v lasti zaposlenih, nekdanjih zaposlenih in upokojencev. Pred šestnajstimi leti so preprečili sovražni prevzem ameriške korporacije Ametec. Rejčeva ima v družbi največji posamični delež, ki dosega dobrih pet odstotkov, sicer pa je delničarjev okoli 770. Za vodenje družbe, sodeč po podatkih iz letnega poročila, prejema okoli 6700 evrov bruto na mesec.
Domel iz Železnikov je sicer eden vodilnih evropskih razvojnih dobaviteljev električnih motorjev za sesalnike, enosmernih motorjev, elektronsko komutiranih motorjev in sestavnih delov. Polovico prodaje sestavljajo sesalne enote, s katerimi dosega družba 15-odstotni svetovni tržni delež in celo 60-odstotni tržni delež v Evropi. Več kot 40 odstotkov izdelkov je mlajših od treh let.
Naj živi različnost
»Domel je primer, ki kaže, da ne gre prisegati le na določene tipe lastništva, pa naj gre za zasebno, državno ali tuje lastništvo. Veseli me ta pluralnost oziroma dejstvo, da lahko dobro delujejo povsem različni lastniški modeli. Jožica Rejec deluje skromno. Po mojih izkušnjah se stvari loteva z globokim premislekom in tehtnim pristopom. Gre za družbenoodgovorno menedžerko,« pravi Janez Škrabec, prvi mož Rika in predsednik komisije, ki je odločala o letošnjih nagrajencih GZS. Da je Domelova oblika lastništva uspešna, ocenjuje Franjo Bobinac, prvi mož Gorenja, gre zasluga prav Rejčevi. »Spoštujem jo zaradi njene resnosti in preudarnosti. Pa tudi zaradi njene uspešnosti, saj kot ena redkih gospodarstvenic vodi industrijsko podjetje v panogi, v kateri je konkurenca zelo velika,« dodaja.
GZS nagrade podeljuje kot priznanje tistim gospodarstvenikom, ki že vrsto let uspešno vodijo svoja podjetja. So najstarejša in najprestižnejša tovrstna priznanja v Sloveniji, prejmejo pa jih vodilne osebe družb, ki so v preteklem letu dosegle izjemne rezultate in tako pripomogle k promociji odličnosti, konkurenčnosti, razvoju ter širšim in trajnejšim družbenim spremembam.
Jožica Rejec je z Domelom povezana že 37 let. V njem je začela kot štipendistka v srednji šoli, nadaljevala v času študija, ko je vsako poletje prihajala za mesec dni na prakso. Nato je delala predvsem v razvoju kot elektroinženirka, nekaj časa je razvoj tudi vodila. Mentorja, kot pravi, ni imela, učila se je iz literature. In iz napak. O njej v Domelu pravijo, da je človek dejanj. In da zna pohvaliti uspehe svojih sodelavcev. »Moj pečat je, da si na sestankih vsak upa reči resnično to, kar si misli,« sama sebe oceni Rejčeva.
Med redkimi prejemnicami nagrade
»Vesel sem, da je šla letošnja nagrada v roke gospe Jožici Rejec, kajti poslovni uspehi podjetja Domel so rezultat tudi njenega odličnega vodenja in takratne modre odločitve o lastništvu samega podjetja. Znana je po uporabi modernih načinov vodenja, kot je upoštevanje zaposlenih, skrb za talente in spodbujanje inovativnega ozračja. Prav zato se Domel ne zadovoljuje s povprečjem, ampak vedno iščejo rešitve za izzive, ki bodo nastali jutri,« ocenjuje nagrajeno menedžersko kolegico Andrej Božič, direktor Steklarne Hrastnik.
Na GZS pri podeljevanju teh nagrad sicer trenutno upoštevajo kar 61 različnih meril, štiri manj kot v preteklosti, a ne glede na množico meril se jim je zgodilo, da so kdaj pri izbiri nagrajenca ustrelili v prazno. Mnogi se bodo najverjetneje strinjali, da je bilo tako na primer pri Ivanu Zidarju ali Binetu Kordežu. Na očitke o streljanju mimo tarče na GZS malce nezadovoljno odgovarjajo, da se jim je fiasko zgodil le v okoli desetih primerih, pa še ti izvirajo predvsem iz obdobja tajkunskih prevzemov podjetij. Seveda pa SCT in Merkur nista edini podjetji, ki sta skupaj s svojimi vodilnimi v preteklosti dobivali ugledne nagrade in nato skupaj z njimi potonili. Spomnimo še na primer Vegrada, njegova nekdanja direktorica Hilda Tovšak, zdaj za rešetkami na Igu, je na primer leta 2008 prejela nagrado hrvaška kuna, ki so jo dobili najboljši menedžerji in podjetniki na Hrvaškem. Ali pa na propadli Prevent, ki je bil od preloma tisočletja kar trikrat med finalisti za državno priznanje za poslovno odličnost, ki je najvišje priznanje v okviru nacionalnega programa kakovosti.
Doslej je GZS podelila že 347 nagrad, ki jih nekateri poimenujejo tudi gospodarski oskarji. Večino nagrad so prejeli moški, le 24, torej manj od desetine, so jih dobile gospodarstvenice. Gre za najstarejše tovrstno priznanje v Sloveniji. Prve gospodarske oskarje, nagrade Borisa Kraigherja za izjemne dosežke trajnejšega pomena v organizaciji in vodenju gospodarskih organizacij, so bile podeljene že leta 1969.
Zakonit, a lahko nepošten
Iz izjav Jožice Rejec je mogoče sklepati, da v slovenskem okolju pogreša poštenost. Zdi se ji namreč, da se je spremenila meja, kaj vse je še pošteno. To, da je pošteno nekaj, kar ni v nasprotju z zakonom, namreč ni enako eni temeljnih vrednot, ki jih ceni. Da je resnično skromna, bi lahko sodili po njeni izjavi, da je treba ceniti vsakdanje stvari.
V teh dneh so mediji polni zapisov o migrantih, njihovih usodah, o katerih brezkompromisno odloča (evropska) politika. Tako imenovana balkanska migracijska pot ne obstaja več. Begunska kriza je nedvomno povzročila boleče zgodovinske spremembe in vnovično zapiranje meja Evrope. »Pri vsem tem se sprašujem, kako Nemčija ni znala pripeljati kadrov, ki jih je potrebovala na ustreznejši, racionalnejši in učinkovitejši način,« razmišlja Rejčeva.
Ob menedžerskih izzivih ne ostaja ravno veliko časa za zasebno življenje in drobne malenkosti, ki jo v njem veselijo. Nagradi se tako, da bere. Pri 58 letih se je začela učiti igrati klavir, to je zdaj njena strast. Pa vrt in rože. »Rada raziskujem kraje in pokrajine s kolesom, vrtnarim, berem in zadnje čase igram klavir. Rada sem z družino. Glede na vse to se trudim biti dobro organizirana, da stlačim vsega po malo v prosti čas.«
