Nevladniki o zeleni prestolnici: kaj je narejeno, kaj nas še čaka

KED Smetumet Pozdravljamo prizadevanja Ljubljane za zmanjševanje komunalnih odpadkov. To, da je naše mesto zero waste, daje nazivu zelene prestolnice 2016 resnično kredibilnost. Z novim regijskim centrom za ravnanje z odpadki je Ljubljana dobila možnost, da postane referenčni primer za vsa mesta, ki se bodo razvijala v tej smeri. Veseli nas, da ob podpori občine in v sodelovanju s Snago, Zadrugo Buna in Knjižnico reči snujemo prvo trgovino brez embalaže, prek katere bomo lahko izobraževali meščane o trajnostnih nakupovalnih navadah. Uporaba nakupovalnih vrečk iz blaga, iz odpadnih materialov, steklene embalaže in podobno, je možna tudi na tržnicah in v klasičnih trgovinah. Predvsem pa si želimo, da bi vsi trošili manj, se v čim več primerih odločali za souporabo, izmenjavo in lokalno. Največji potencial naziva vidimo prav v tem, da spreminja zavest in vrednote najširšega kroga prebivalcev Ljubljane. Želimo si, da bi se razvoj dobrih praks, ki ga je naziv spodbudil, nadaljeval tudi po letu 2016 in da bi se vedno več posameznikov, skupnosti in podjetij odločalo za bolj trajnosten način življenja in delovanja. Za to je podpora mestne oblasti ključna. Želimo si, da bi v prihodnosti na vseh javnih prireditvah dosledno izvajali zelene zaveze, kot so zavračanje uporabe kozarcev, plastenk in pribora za enkratno uporabo. Zmanjševanje potrošnje, razvoj skupnostnih rešitev in alternativnih ekonomskih modelov, uporaba lokalnih recikliranih izdelkov naj postane norma in nikoli le promocijsko sredstvo. (Foto: Jaka Gasar)

Katarina Otrin, vodja programa Mobilnost Društvo za sonaraven razvoj Focus Med plusi moram omeniti občinsko prometno strategijo 2020, v kateri so kot cilj zastavili prerazporeditev izbora prometnega sredstva, tako da se bo tretjina poti opravila peš ali s kolesom, tretjina z javnim prometom in tretjina z avtomobilom. Prav zato tudi podpiramo zapiranje cest oziroma središča za promet, gradnjo parkirišč tipa P + R, širjenje plačljivih parkirišč in rumene pasove za avtobuse. Obenem pa opozarjamo, da mora zelena prestolnica tem ciljem in zelenemu piarovstvu zvesto slediti z vsemi svojimi odločitvami. Brez zanikanja pohvalnih in pogumnih ukrepov moramo biti kritični do vzporednih ukrepov, ki ta prizadevanja izničujejo in jih degradirajo v kozmetične popravke. Denimo z novimi parkirnimi prostori na račun zelenih površin in širitvijo prometnic z dodatnimi pasovi za osebni promet. Občina bi morala okrepiti prizadevanja za pridobitev sodobne primestne železnice, ravno tako ji niso za zgled glavna avtobusna in železniška postaja in večina železniških (mestnih) postajališč. Po našem mnenju manjkajo trajnostne ureditve zunaj središča in več sodelovanja z lokalnimi skupnostmi za urejanje problemov. V primeru Koseške ceste pri Koseškem bajerju, kjer je problematičen stik pešcev in motornega prometa, je občina sprva v trajnostno urbano strategijo zapisala, da bo ulico zaprla. A ko je prišlo do revolta nekaterih domačinov in pisanja medijev, so te načrte umaknili iz strategije. Na tak način se ni rešilo ničesar. Utišali so le nekaj glasnih skupin brez trajnostnega pogleda, za druge pa problem ostaja. (Foto: Arhiv društva Focus)

Dr. Matej Ogrin Cipra Slovenija V zadnjem desetletju je Ljubljana naredila velik korak naprej na področju gospodarjenja z odpadki, kar dokazujejo tudi dobri rezultati v evropskem merilu. Zagotovo je Ljubljana v zadnjih letih še izboljšala podobo mestnega središča, povečal se je turistični utrip in s tem se je tudi Ljubljančanom izboljšala samopodoba, kar je sploh dobro. Bistvenega pomena je tudi to, da je mestna oblast na področju prometne ureditve prešla iz konvencionalnega upravljanja prometa v trajnostno prometno politiko. Trend se je obrnil v pozitivno smer in to se vidi v izboljšani kolesarski infrastrukturi in boljšem javnem prometu. Vendar pa je treba pri tem poudariti, da bi bilo zelo zelo narobe, če bo Ljubljana na tej točki obstala. V priznanju zelene prestolnice ne vidim samo nagrade, ampak predvsem dolžnost. Prizadevanja za trajnostni način življenja ne smejo biti enkraten projekt, ampak je to nikoli dokončana zgodba. Z nazivom, ki si ga je Ljubljana prislužila, si ne bo smela privoščiti neaktivnosti na področju izboljšanja kakovosti zraka, seveda v sodelovanju z državo. Prav tako si mora še naprej prizadevati za izboljšanje javnega prometa. Čeprav je obrnila trend, namreč vseeno zaseda mesto na slabši polovici lestvice in je tako za primerljivimi mesti. Napredek je viden, treba ga je pohvaliti, ampak to nikakor še ni dobro. Dejstvo je, da ima Ljubljana še vedno težave s kakovostjo zraka. Videli pa bomo, ali bo ta naziv zdaj povzročil spanje na lovorikah ali pa šele začetek poti, da Ljubljana postane res zelena prestolnica. (Foto: Bojan Velikonja)

Marko Peterlin Inštitut za politike prostora Čeprav se v absolutnem merilu še težko primerjamo z vodilnimi zelenimi metropolami, hitrost sprememb v Ljubljani dokazuje, da je tudi v manjših mestih in z omejenimi sredstvi mogoče narediti zelo velike korake v smeri trajnostnega razvoja. To sporočilo ni pomembno le za Evropo, ampak za večji del sveta, ki nima na voljo toliko sredstev kot bogata mesta zahodne Evrope. Težko bi izpostavili posamezno področje, kjer je bil v Ljubljani napredek največji. Morda je najpomembnejša prav povezava ukrepov in sočasni pristop na več ključnih področjih, ki kaže na sistematično zeleno usmeritev mesta. Če se moramo opredeliti za posamezno področje, bi izpostavili urejanje mestnega središča po meri pešcev in kolesarjev, pri čemer je pomembno prav ohranjanje sobivanja obojih na skupnih površinah. Izzivov pa tudi v prihodnosti ne bo manjkalo. Kazalo bi izpostaviti celovito prenovo stanovanjskih sosesk in četrtnih središč, ki je morda še zahtevnejša naloga kot urejanje mestnega središča. Pri tem bi lahko bilo v veliko pomoč odpiranje mestne uprave za pobude od spodaj, od prebivalcev, ter tudi aktivno spodbujanje sodelovanja prebivalcev pri urejanju javnih površin ali urbanem vrtnarjenju. Smiselno bi se bilo opreti na znanje in izkušnje nevladnih organizacij ter na orodja, kot je participatorni proračun. Poseben izziv pri tem bo predstavljalo upravljanje celotnega odprtega prostora mesta, ne le površin v lasti mesta. Večja vlaganja na daljši rok bo zahtevala tudi ambicioznejša ureditev javnega potniškega prometa. (Foto: Bojan Velikonja)

Tomislav Tkalec, vodja programa Energija Društvo za sonaraven razvoj Focus Kot pozitivno lahko izpostavimo, da je Mestna občina Ljubljana na področju energije aktivna pri energetski sanaciji vrtcev, šol in zdravstvenih domov. Tudi ljubljanski stanovanjski sklad skuša obnavljati in energetsko sanirati svoj stanovanjski fond, nova pa graditi čim bolj ekonomsko učinkovita. To je pohvalno, vendar se dogaja v premajhnem obsegu. Med dobre prakse na področju energije lahko dodamo tudi, da bodo v novem regijskem centru za ravnanje z odpadki proizvajali bioplin in z njim pridobivali energijo za obratovanje lastnih objektov. Pri načrtovanju prihodnosti je treba upoštevati, da ima Mestna občina Ljubljana v lasti še veliko stavb, ki so energetsko neučinkovite in prazne. Glede na to, da je povpraševanje po cenejših stanovanjih veliko, bi morala izvesti energetske sanacije in oddajati svoje prostore v neprofitni najem oziroma jih prodati pod tržno ceno socialno ogroženim. Pogrešamo več promocije – tako učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije. Zdi se, da je energetska problematika v primerjavi s prometom drugorazredna tema. Problematično je predvsem onesnaževanje zraka iz individualnih kurišč. Ljudje se zaradi varčevanja vse več ogrevajo na trda goriva, ki pa lahko povzročajo hudo onesnaženje z dušikovimi oksidi in trdimi delci. Kljub temu da na državni ravni ni jasne strategije, bi morala prestolnica vseeno ukrepati, saj bo drugače vse več dni, ko bomo morali prebivalci, da bi se izognili zdravstvenim težavam, ostati v zaprtih prostorih. To pa močno zmanjšuje kakovost bivanja. (Foto: Luka Cjuha)

Gaja Brecelj Umanotera – slovenska fundacija za trajnostni razvoj Naziv zelena prestolnica Evrope je tisti del poti, ko postanemo in se potrepljamo po ramenu, predvsem pa se napolnimo z zagonom in navdihom za še bolj okolju in družbi prijazno ravnanje v prihodnje. Kar nekaj lahko pokaže Ljubljana že danes. Ljubljana je prva evropska prestolnica z zero waste cilji, ravnanje z odpadki pa je bil eden od ključnih adutov za osvojitev tega naziva. Več kot polovica zavrženih stvari v smislu krožnega gospodarstva postane surovina za nove izdelke oziroma se spremeni v kompost. Dobre prakse so vidne tudi na področju trajnostne mobilnosti in ne nazadnje ne smemo pozabiti na zelene površine. Avtohtoni gozd pokriva kar 46 odstotkov površine občine. Ljubljana je v tem smislu edinstvena, saj se območja neokrnjene narave zajedajo v mestno središče in nam omogočajo neposreden stik z naravo. Kot ena redkih evropskih prestolnic se lahko pohvali tudi s kakovostno pitno vodo, ki ni obdelana s tehnološkimi postopki. Marsikaj pa bi lahko bilo, in bo tudi moralo biti, še veliko bolj »zeleno« – predvsem boljša kakovost zraka. Veliko priložnost predstavlja razvoj zelenega gospodarstva, ki bo temeljilo na domačih naravnih in človeških virih ter prinašalo lokalna zelena delovna mesta. In še večji razmah alternativnih ekonomij, kot so skupnostne iniciative za vzpostavljanje lokalnega krožnega gospodarstva in oživljanje prostora. Take prakse delujejo po principu razmišljaj globalno – deluj lokalno, so pogosto družbene inovacije in dosegajo sinergijske učinke, saj hkrati naslavljajo okoljske, družbene in gospodarske izzive. (Foto: Tamino Petelinšek/STA)

Jože Bavcon Botanični vrt Veliko je bilo narejeno. Najprej so bila urejena nabrežja Ljubljanice. Narejen je bil park na Žalah. Tam je nastala ogromna zelena površina. Parki so urejeni, parkirišča parkiraj in se pelji so ozelenjena, prav tako Slovenska cesta. Zasajenih je bilo veliko drevoredov. Je pa še nekaj rezerv, ki vedno obstajajo – povezane so predvsem z vzdrževanjem zelenih površin. To bi se dalo izboljšati, pa ne tako, da bi moralo biti vse cvetoče. Meščani se na primer takoj pritožujejo, če maja Celovška še ni pokošena, kar pa ni potrebno. Torej je glavna rezerva v tem, da bi morali kdaj kakšno stvar pustiti, da odcveti, in jo šele po tem pokositi.

Luka Gabršček Ljubljanska kolesarska mreža Pozitivno je zapiranje središča mesta za avtomobile. Da je omogočena vožnja s kolesom po Slovenski cesti do Kongresnega trga in Slona. Pomembna pridobitev je Bicikelj in tudi omogočanje vožnje v obe s meri s kolesom v nekaterih enosmernih ulicah. Ponekod so naredili kolesarsko stezo tako, da vožnja poteka naravnost čez križišče brez pentelj, poleg tega se za kolesarje zelena luč prižge prej kot za avtomobile. Treba je pa storiti še veliko. So kritično odseki, kjer kolesarjenje ni dovoljeno ali omogočeno. Problematični so tako imenovani rodeo odseki, kjer so dovozi za avtomobile narejeni tako, da se na vsakem dovozu kolesarska steza spusti na nivo ceste in potem spet dvigne. Občini se še vedno ne zdi problematično, če morajo kolesarji ponekod delati obvoze. Ne zavedajo se, da je dolžina poti za kolesarja še pomembnejša kot za voznika avtomobila, saj v vožnjo vloži svojo energijo. Problem so prekinjene kolesarske steze, ki se končajo brez prehoda na cesto.