Finančno ministrstvo bo danes z obiskom v Trgovinski zbornici končalo prvi krog pogovorov s socialnimi partnerji o novi davčni reformi oziroma – kot sami pravijo – davčnem prestrukturiranju. Analize namreč kažejo, da problem davkov v Sloveniji ne leži v skupni davčni obremenitvi, ta je v Sloveniji pod povprečjem Evropske unije in v nasprotju z njim tudi upada, pač pa v porazdelitvi davčnih bremen. Medtem ko smo pri potrošnji, okoljskih davkih ter višjih in visokih plačah nadpovprečno obdavčeni, je davčni primež pri kapitalu in premoženju med najnižjimi v EU.
Pretirano obdavčene potrošnje in davkov na okolje se finančni minister Dušan Mramor zaradi strahu pred upadom davčnih prihodkov očitno ne želi lotiti (zvišanje DDV je celo postalo trajno, obetajo so nove trošarine na tobak…). S tem je napovedano davčno prestrukturiranje omejil na precej ozko dilemo – kako zmanjšati obdavčitev najbolj produktivnih kadrov (inženirji, raziskovalci, vodje projektov) in kako ta izpad prihodkov nadomestiti.
Pri tem si kakšnih večjih posegov niti ne moremo privoščiti. Zahteve evropske komisije po izravnanem proračunu do leta 2020 naj bi ob predvideni od dvo- do triodstotni gospodarski rasti zahtevale, naj primanjkljaj vsako leto znižamo za od 220 do 240 milijonov evrov. Takšne omejitve po Mramorjevi oceni omogočajo, da se »prestrukturira« le od 60 do 90 milijonov evrov davčnih prihodkov.
Na prvem mestu želja delodajalcev je socialna kapica
Dosedanji pogovori z delodajalskimi združenji kažejo, da je na prvem mestu njihovih želja še naprej socialna kapica oziroma, kot zdaj raje pravijo, razvojna kapica. Zgornja meja, od katere zaposleni ne bi več plačevali prispevkov za socialno varnost, bi bila po predlogu Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS) določena pri 3,5-kratniku povprečne plače v Sloveniji, kar bi pomenilo, da bi bila meja postavljena pri približno 5450 evrih bruto. Delodajalci opozarjajo, da takšna osnova že velja za samozaposlene zavarovance in družbenike in da ima socialno kapico tudi večina držav EU.
Uvedbi socialne kapice so naklonjeni tudi nekateri ekonomisti. Polona Domadenik z ljubljanske ekonomske fakultete na primer meni, da bi lahko podjetja prihranek pri bruto strošku dela vložila v višje neto plače tistih, ki bi sicer »pobegnili« v bolje plačane službe v tujini, ali pa porazdelila med celotni kolektiv.
Kljub takšnim in drugačnim argumentom pa socialne kapice, kot je ob predstavitvi načrtov davčne reforme pojasnil minister Mramor, za zdaj očitno še ne bo. Čeprav ji je sam osebno naklonjen, mu to onemogoča velik izpad prihodkov, ki naj bi po nekaterih ocenah znašal kar 250 milijonov evrov, kakor tudi ostro nasprotovanje sindikatov in koalicijskih partnerjev, SD in DeSUS.
Za razbremenitev božičnice in regresa
Zaradi skromnega finančnega okvira za morebitne spremembe je malo verjetna tudi kakršna koli večja redefinicija dohodninska lestvice, pa čeprav si je želijo tako delodajalci kot sindikati. Meja za vstop v tretji davčni razred lestvice za odmero dohodnine z 41-odstotno obdavčitvijo, ki se je z novim letom zvišala z 18.980 na 20.400 evrov na leto, je po splošnem mnenju prenizka. Že lani so v NSi predlagali, da bi zgornjo mejo drugega davčnega razreda zvišali na 27.000 evrov (v SD celo na 30.000 evrov), ob tem pa bi Socialni demokrati uvedli še dodaten dohodninski razred s 34-odstotno stopnjo, ki bi veljala za letne prihodke do višine 50.000 evrov. Najvišjo, 50-odstotno dohodninsko stopnjo za prejemke z davčno osnovo nad 71 tisočaki bi v NSi v skladu z zahtevami delodajalcev odpravili, medtem ko bi jo v SD in sindikatih obdržali. Glavna ovira za realizacijo takšnih ukrepov so seveda javne finance. Oba predloga, tako SD kot NSi, naj bi namreč davčne prihodke znižala za kar od 160 do 170 milijonov evrov, kar je dvakrat več kot za vse davčne spremembe predvideva Marmorjev izračun.
Večje možnosti ima davčna razbremenitev božičnice, ki jo podpirata oba socialna partnerja. V združenju delodajalcev in zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) složno predlagajo, naj se od nje ne plačujejo prispevki do višine 70 odstotkov povprečne plače v Sloveniji (enako kot velja zdaj za regres). V ZDS bi znižali tudi obdavčitev regresa, in sicer tako, da se prispevki ne bi plačevali pri izplačilih, nižjih od povprečne plače.
Brez višje obdavčitve kapitala ne bo šlo
Medtem ko so torej socialni partnerji glede znižanja stroškov dela (z izjemo socialne kapice in najvišjega dohodninskega razreda) še dokaj usklajeni, pa je povsem drugače pri vprašanju, kje najti vire, s katerimi bi nadomestili prihodkovni izpad. V ZSSS predlagajo, da se stopnja davka na dohodek pravnih oseb, ki se je v zadnjih letih znižala s 25 na sedanjih 17 odstotkov, zviša na vsaj 20 odstotkov. Delodajalci dvigu davkov seveda nasprotujejo (davek na dobiček bi celo znižali), še ostreje pa zavračajo kakršne koli možnosti za znižanje investicijskih in razvojnih olajšav, kar je sicer ob propadli lanski mini davčni reformi predlagal minister Mramor. Prepričani so, da bi lahko izpad prihodkov nadomestili predvsem z višjo potrošnjo, ki bi jo zagnala razbremenitev plač, kot dodaten davčni vir pa izpostavljajo zlasti učinkovitejše pobiranje davkov.
Finančni minister Mramor meni, da bi se morala efektivna obdavčitev davka na dohodek pravnih oseb, ki zdaj znaša 11,3 odstotka, povečati za od dve do tri odstotne točke. Idejo o večjih posegih v olajšave, ki znižujejo zdajšnjo nominalno 17-odstotno obdavčitev kar za tretjino, je zaradi ostrega nasprotovanja gospodarstva opustil, zato je, kot kaže, verjetnejši dvig davčne stopnje.
