Verjetno pa malokdo verjame, da je glavna težava slovenskih javnih financ metodologija in da je kritika proračunskih dokumentov iz Bruslja zgolj posledica razhajanj v dojemanju posameznih odhodkov. Javnim financam ne povzročajo težav begunci. Povzročajo jih preveliki domači apetiti. Problem je v tem, da tradicionalno trošimo več, kot si lahko privoščimo, naj gre za stroške plač, pokojnin ali stroške podržavljenja bank in podjetij, ter da nameravamo ta model po ugotovitvah Bruslja očitno ohranjati.

Odločitev evroskupine ne bi smela biti pričakovana le za Mramorja. V Bruslju namreč niso povedali nič drugega kot to, da po njihovem mnenju Sloveniji z načrtovanim trošenjem in s takšnim tempom zniževanja strukturnega primanjkljaja ne bo uspelo doseči srednjeročnega cilja, to pa je popolnoma uravnotežen proračun v letu 2020. A medtem ko je Mramor pri pojasnjevanju odločitev evroskupine govoril o metodoloških razhajanjih, je šef skupine Jeroen Dijsselbloem govoril o nujnosti spoštovanja evropskih proračunskih pravil, za kar da mora biti Slovenija pripravljena storiti več in biti pazljivejša. Razlagi ne bi mogli biti bolj različni. Mramorjeve težave s slovenskim proračunom so glede na njegova pojasnila rešljive hitro (le metodologijo je treba uskladiti), medtem ko so Dijsselbloemova opozorila videti kompleksnejša in bolj dolgoročno usmerjena. In takšna je tudi dejanska slika različnega dojemanja v Ljubljani in Bruslju – prva prisega na gasilske akcije, drugi si želi dolgoročnejših strukturnih reform.

Vendar doma marsikomu ugaja model gasilskih akcij, v katerem država polni malho tako, da duši gospodarstvo in posameznike z visokimi davki in prispevki, ko skuša pomiriti strasti, pa jih na drugi strani razbremenjuje z raznoraznimi olajšavami in subvencijami. Model, v katerem država javni sektor sili v varčevanje, hkrati pa »iznajde« dodatke, vredne slabih 270 milijonov evrov, ugaja tudi peščici pri vrhu, ki je pri delitvi dodatkov pristavila svoj lonček. Kam naj bi nas in kako peljala aktualna politika, ni jasno, njen pogled v prihodnost ostaja v megli, strateško razmišljanje priročno potisnjeno ob stran, kroničnemu izogibanju reformam pa še naprej ni videti konca.

Vprašanje je, ali bi končno ustoličenje fiskalnega sveta, ki je Mramorju že dvakrat padlo v vodo, spodbudilo reformno razmišljanje, je pa dejstvo, da gre tudi pri tem le še za en zastoj v urejanju javnih financ, ki je lahko finančnemu ministru vse prej kot v ponos. Tudi razprave o zmanjšanju obremenitve dela v okviru napovedane davčne reforme, ki se je loteva Mramor, pisanje belih knjig o pokojninski reformi, napovedane reforme zdravstvenega sistema, so za zdaj (žal) zgolj želje. Veliko bolj realna je zadnja zahteva stranke DeSUS po zvišanju pokojnin.