Glasbeno misel in tudi dirigentsko gestiko Philippa Herrewegheja zaznamujejo preudarnost, posluh za detajle in nadzorovanje celote, zelo redko pa z vajeti izpusti intuitivni glasbeni nagon, zaradi česar ima jasnost prednost pred eruptivnostjo. Vprašanje pa je, kako se takšen koncept prilega Beethovnovi glasbi, ki jo sicer po nekem nenapisanem pravilu razumevamo kot izrazito strastno, napolnjeno z revolucionarnim patosom. Tako je pod njegovim vodstvom Uvertura Koriolan zvenela precej brezzobo: močno dramatiko, vpeto v sicer stroge okvire sonatne forme, je zamenjala nekakšna apolinična zmernost, valovanje od enega premišljenega poudarka k drugemu, pri čemer nobeden ni imel zares izstopajoče moči. Zelo podobno bi bilo mogoče trditi tudi za izvedbo Pete simfonije, le da je tokrat Herreweghe imel več manevrskega prostora in je dajal simfoničnemu tkivu več življenjskega soka z natančnim ritmičnim odmerjanjem in rahlimi agogičnimi vrivki. Glasba je tako vzvalovila, toda zares prelivala se ni. Takšen apolinični pristop pa je našel pravega sogovornika v solistki Isabelle Faust, ki je poustvarila Beethovnov Violinski koncert. Melodične meandre Beethovna, ki se znajo zdeti skoraj preveč ukalupljeni v štirioglato periodičnost, je razklenila in pretvorila v neskončno zaporedje liričnega; v tem pogledu je v Herrewegheju našla izjemnega sopotnika.

Tudi na koncertu Slovenske filharmonije za oranžni abonma sem imel še največ od solistične točke, čeprav se je koncert začel kar obetavno z Lebičevo Archifonio. Avra zbranosti je dajala občutek, da se je dirigent resno posvetil partituri in jasno naznačil razmerja med bolj lirično-zasanjanim in divje-eruptivnim, med spreminjajočo se teksturo, zavezano modernizmu, in bolj komunikativnimi okruški. Tudi začetek Schumannove Koncertne skladbe za štiri rogove je energijo fulminatnih fanfar solistov prenesel na orkester, toda nato je postopoma žar začenjal ugašati. Kvartet rogov Berlinske filharmonije se je v izjemno zahtevnem delu izkazal tako, kot smo pričakovali, predvsem z zvočno in tehnično popolnostjo, celo nekakšno lahkotnostjo, ki brez težav preskakuje iz izdatnega fanfarnega zvoka v povsem pritajeno zakritost. Seveda pa Schumannova skladba ne ponuja le priložnosti za razkazovanje solistične briljance, temveč je bolj trdno zasnovano simfonično delo, v katerem naj bi bili rogovi le prvi med enakimi. A dirigent polslovečega imena James Judd ravnotežja ni vzpostavil, orkester se je vse bolj pomikal v ozadje, solisti v ospredje, idejna in kvalitetna razlika je postajala vse preveč razvidna.

Toda pravo streznitev po dveh odličnih koncertih naših filharmonikov v prejšnjih tednih je prinesla izvedba Brucknerjeve Pete simfonije. Judd je v njej želel izpostaviti predvsem plastično gibljivost v tradiciji Günterja Wanda in Eugena Jochuma, toda v resnici se njegova izvedba ni ognila samo nekakšni mistični poglobljenosti, temveč je izgubljala prav glasbeno reliefnost, ker se Judd očitno ni prav nič posvečal zvočnim danostim orkestra. Tako je že počasni uvod pozabil na pritajenost, vstopni trobilni koral pa je že korakal v težki prestavi. A najhuje je, da je bila ta ista prestava vključena v nadaljevanju (več kot uri) vsakič, ko je bil v partituri zapisan kak forte. Namesto plastičnosti nam je Judd serviral enoličnost, ki je bila zvočno povrh vsega še grobo preizdatna, nato pa je postal upehan tudi orkester in vrstili so se intonančni, celo vstopni zdrsi, ritmične ohlapnosti. Izvedbo Brucknerja bomo morali takoj pozabiti, ker ji je uspel nelahek met, da je izjemno skladbo spremenila v mukotrpno glasno nakladanje, s čimer je najbrž podkrepila strah domačega občinstva pred tem simfoničnim gigantom.