Ravnikarjevo delo običajno obravnavamo na več načinov. Poudarjen je njegov odnos do njegovih učiteljev, Plečnika in Le Corbusierja, ker se ni želel popolnoma odreči ne enemu ne drugemu. Vendar Plečnika, razen v nekaj zgodnjih delih ni posnemal v arhitekturnem izrazu, ampak je sledil nekaterim njegovim teoretičnim zasnovam.

Ravnikarjeva različica funkcionalistične arhitekture

Veliko se razpravlja tudi o njegovem prizadevanju za lastno inačico funkcionalistične arhitekture, ki je temeljila na regionalnih (nacionalnih) elementih itd. Tu se je približal Aaltu in njegovi skandinavski inačici mednarodnega arhitekturnega sloga, v katero je arhitekt vnašal lokalno tradicijo. Še več, v svojem zrelem obdobju je Aalto kot kvaliteto izpostavil ravno tiste elemente lokalne podeželske arhitekture, ki so se jih običajno sramovali.

Doslej je bilo bolj malo slišati o vplivu, ki ga je na Ravnikarja imela arhitektura strukturalizma. Kaj ta slog oziroma gibanje sploh pomeni, kdaj in zakaj je nastal in kako ga zaznamo v Ravnikarjevi arhitekturi? Na sprehodu po »Ravnikarjevi« Ljubljani si ne boste ogledovali samo elementov, ki spominjajo na citate in pristope Semperja, Wagnerja in Plečnika, ali na sosledje prostorov angleških teoretikov Cullena in Lyncha, ampak boste stavbe poskušali razumeti tudi skozi očala nizozemskih strukturalistov.

Pod vodstvom Ravnikarjevega učenca

Andrej Hrausky je diplomiral na Fakulteti za arhitekturo leta 1976 pri profesorju Edvardu Ravnikarju. Po diplomi je delal kot samostojni arhitekt. V letih 2006 do 2011 je bil dva mandata predsednik društva arhitektov. Pripravil je več kot dvesto arhitekturnih razstav v Sloveniji in 26 različnih razstav, ki so bile v tujini razstavljene več kot 90-krat. O slovenski arhitekture je imel v tujini več kot 90 predavanj, v tujih revijah pa je objavil več kot 80 člankov. Leta 2014 je skupaj z Majdo Cajnko prejel Plečnikovo nagrado za življenjsko delo.

Obvezne so prijave na elektronski naslov info@mao.si, vstopnina pa stane 3 evre.