Celo sodržavljani Britancev iz EU, ki že dolgo živijo na Otoku, so osupli nad tem, kako agresivni, žaljivi in sovražni do evropske povezave, evra in vsega evropskega so postali najglasnejši zagovorniki brexita, odkar je premier David Cameron pred samo dobrima dvema tednoma sporočil datum referenduma o britanskem članstvu EU (23.6.) in s tem sprožil kampanjo. Zavor in zapor ni več, rokavice so snete, maske so popadale, jeziki so se povsem razvezali.

Dejstva ali strah?

Naravnost ganljivo je slišati na primer 33-letno lepo francosko igralko in manekenko Clemence Poesy, ki izmenjaje živi v londonski četrti Hackney in Parizu, ko pravi: »Ne razumem tega, da Angleži govorijo o Evropi, kot ne bi bili njen del. Anglijo imam tako rada zaradi veliko razlogov.« Clemence bi lahko bila dekle na plakatu za generacijo mnogih mladih Evropejcev, ki živijo, delajo in uživajo v Londonu. Ko pravi, da jo razprava o brexitu žalosti in da bi ji britanski odhod iz EU strl srce, morda po malem po francosko pretirava. Ne pretirava pa, ko pravi, da res ne razume, zakaj mnogi mislijo, da bi jim bilo bolje zunaj EU. Kolovodja tistih, ki to mislijo, je vse bolj agresivni londonski konservativni župan in poslanec Boris Johnson, ki so mu kritiki v preteklosti očitali že marsikaj. Tudi laganje. Mu je spet zrastel nos? Ko se je odzval na Cameronovo določitev dneva referenduma, je trdil, da se je celih 48 ur mučil z odločitvijo o tem, katero stran naj podpre, preden se je odločil za brexit. To je bilo 21. februarja. Samo devet dni kasneje se je pojavila študija njegovega ekonomskega svetovalca, ki vsebuje županove ekonomske argumente za brexit.

Tristo strani ima in očitno je nastajala precej dalj časa kot devet dni, čeprav ne vsebuje nič novega in je vse preveč omejena na London. Johnson pravi, da Cameron govori »traparije«, ko trdi, da zagovarja ohranitev članstva kot varnejšo in boljšo opcijo za Britanijo na podlagi dejstev. Cameronu in drugim očita, da razvijajo »projekt strahu« oziroma, da želijo Britance s strašenjem o posledicah brexita prepričati, da bi glasovali za nadaljevanje članstva. Johnson do zdaj ni bil kdo ve kako uspešen pri prepričevanju svojcev: Johnsonova dva brata (eden je prav tako poslanec in član Cameronove vlade), sestra in tudi oče nasprotujejo brexitu. Podprla ga je samo žena.

Tihi laburisti

Medtem več laburističnih proevropskih veteranov posredno kritizira levičarskega laburističnega vodjo Jeremyja Corbyna in levico na sploh, ko pozivajo levico in sindikate, naj se odločno postavijo po robu brexitu. Pri laburistih ne gre samo za taktično opazovanje notranje vojne konservativcev o EU, ki bi jih utegnila razklati, kar bi bilo nekaj dobrega za laburiste. Odnos laburistične stranke in Corbyna do EU je bil nekoč zelo evroskeptičen. To je bilo v časih, ko so bili konservativci najbolj evroentuziastična stranka, ker so mislili, da bodo imele članice skupen samo skupni trg.

Laburisti so se začeli navduševati nad EU šele, ko je postalo očitno, da vladavina konservativke Margaret Thatcher vse bolj spodkopava pravice delojemalcev, in so spoznali, da je EU tista, ki jih ščiti. Corbyn, ki se v štiridesetih letih politične kariere ni premislil o ničemer, zdaj pravi, da je članstvo Britanije EU življenjskega pomena za pravice britanskih delavcev.

Prvi odstop

Vse bolj žolčna referendumska kampanja je že zahtevala prvi odstop. Pri zagovornikih brexita prvi Cameronov skalp. Premierja obtožujejo, da je izsilil odstop predsednika britanske gospodarske zbornice Johna Longwortha, ker se je odkrito postavil na stran brexita z izjavo, da bi imela Britanija »svetlejšo prihodnost zunaj EU«.

Premierjev urad zanika kakršno koli vlogo pri tem odstopu, ki ga Boris Johnson razglaša za škandaloznega, Longworth pa pravi, da se je zanj odločil, da bi lahko svobodno sodeloval v referendumski debati. Včeraj so zagovorniki odhoda spet skočili pokonci, ker je guverner angleške centralne banke Mark Carney, sicer Kanadčan, dejal, da je članstvo Britanije v EU okrepilo dinamizem britanske ekonomije. Obtožili so ga, da je naklonjen EU.