V želji, da bi številnim tujim obiskovalcem, ki jih je v Ljubljano marca 1966 privabilo svetovno hokejsko prvenstvo v Hali Tivoli, čim bolje predstavili in približali slovenske šege in običaje, je kot del spremljevalnega programa športnega spektakla na ledu v mestu na dan žena potekala prva Kmečka ohcet. Ob švedskem paru si je natanko pred petdesetimi leti na ta pomladansko topel marčevski dan v poročni dvorani ljubljanskega magistrata večno zvestobo obljubil tudi slovenski par. Fani Potočnik, rojena Kozinc, in Janez Potočnik sta 8. marca 1966 na Mestnem trgu tako pozdravila večtisočglavo množico, ki jo je kmečka ohcet privabila na mestne ulice, včeraj pa sta ob zlati obletnici poroke na istem mestu obudila spomine na začetke svoje ljubezenske zgodbe ter na poročni dan, o katerem so poročali tako slovenski kot tudi tuji mediji.
Zbralo se je 60.000 ljudi
Prva Kmečka ohcet v prestolnici je bila namreč tudi prva večja množična javna prireditev po drugi svetovni vojni, na kateri so se ljudje v javnosti lahko pokazali v narodnih nošah, kasneje pa je prerasla v tradicionalno turistično prireditev v Ljubljani. Pari so se v skladu z ljudskimi šegami in običaji v mestu poročali vse do leta 1990.
»Bil je lep sončen dan, ki je v mesto privabil kar 60.000 ljudi. Prišle so skupine vaščanov iz domala vseh okoliških vasi in vsi so bili oblečeni v narodne noše. Takšnega odziva nisva pričakovala, ogromno zanimanje je presenetilo tudi organizatorje dogodka,« se svojega poročnega dne pred petdesetimi leti spominja Potočnikova. Nevesti in ženinu so igrale tri godbe, spremljalo ju je šestdeset svatov v narodnih nošah, po ljubljanskih ulicah pa se je vil poročni sprevod z devetimi vozovi.
Z možem sta se le nekaj dni pred poroko prijavila na časopisni oglas v tedanjem Ljubljanskem dnevniku, ki je v sodelovanju s kopico uspešnih ljubljanskih turističnih in gostinskih podjetij iskal »slovenski par, ki bi želel imeti ohcet v Ljubljani po starem slovenskem običaju«. Če ne bi bila izbrana, bi se najbrž poročila nekoliko kasneje, še dodaja Potočnikova: »Želela sem namreč privarčevati dovolj denarja, da bi si lahko kupila lepo poročno obleko.«
Čestital tudi predsednik Tito
A posebna komisija je med dvaintridesetimi prijavljenimi slovenskimi pari izbrala prav zakonca Potočnik in belo obleko je tako zamenjala tradicionalna narodna noša. Kljub temu, se spominja Potočnik, ni šlo brez zapletov. »Pravi podvig je bilo najti zame dovolj veliko narodno nošo, preglavice so povzročali tudi škornji, ki so mi bili vsi premajhni,« pripoveduje visok nekdanji košarkar, ki so ga v sprevodu na ohceti na lojtrskem vozu spremljali tudi klubski kolegi. »Na koncu so mi škornje posodili v Operi. Niso bili povsem tradicionalni, a dovolj veliki,« se zasmeje. Kot športnik Potočnik tudi ni pil alkohola. »Kljub temu sva kot poročno darilo prejela skoraj petdeset litrov žganih pijač,« sogovornik opiše še enega od zabavnih poročnih pripetljajev.
Po opoldanskem obredu v poročni dvorani ljubljanskega magistrata se je slavje nadaljevalo na Gospodarskem razstavišču, kjer so organizatorji kmečke ohceti pripravili zabavo s 1500 svati, medtem ko sta v naslednjih dneh para švedskih in slovenskih mladoporočencev obiskala še Bled, Portorož, Motovun in Škocjan ter si v tivolski hali ogledala hokejsko tekmo svetovnega prvenstva, kjer jih je sprejel tudi predsednik Josip Broz Tito s soprogo Jovanko.
Ključna je prava energija
Svojo ljubezensko zgodbo sta zakonca Potočnik začela pisati še kot študenta ekonomske fakultete. »Spoznala sva se na eni od spoznavnih študentskih zabav,« pripovedujeta danes ponosna starša hčerke in sina ter babica in dedek vnukinji in vnukoma. »Bila sem še brucka in na predavanjih nas je bilo vsaj sto študentov. Ko je vstopil v predavalnico, so vsi fantje odhiteli k njemu, verjetno se želeli izvedeti rezultat kakšne košarkarske tekme. Čeprav so ga povsem obkrožili, je bil precej višji od vseh. Takrat sem pomislila, da s tako visokim pa že ne bi nikoli hodila,« se v smehu, da se zarečenega kruha največ poje, ob tem spomni Potočnikova.
Včeraj, natanko na svojo petdeseto obletnico poroke, sta zakonca v ožjem družinskem krogu pred ljubljansko mestno hišo ponovno obudila spomine na poročni dan. »Če bi se danes ponovno odločal, bi spet izbral svojo drago,« ne okleva Potočnik, drobne geste pozornosti med pogovorom pa izdajo, da komplimentu ni botrovala zgolj vljudnost.
