Ni verjetno, da finančni minister, profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Dušan Mramor, tega osnovnega ekonomskega načela ne bi poznal. Namreč, ko nekdo nekaj plača, denimo storitev, nekdo drug to plačilo prejme in ima na voljo več denarja, pri transakciji pa zasluži tudi država. In vendar finančni minister prejšnji teden tega ni povedal. Ker gre za samoumevnost? Ali ker Mramor ne obvlada osnovnih prijemov (političnega) piarja? Če se spomnimo na to, kako nebogljeno se je minister obnašal pred kamerami, ko je šlo za dodatke na pripravljenost, bi utemeljeno sklepali, da gre za slednje.
Tako ali drugače, Mramor (kakor pred njim premier Miro Cerar in ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar) je prejšnji ponedeljek zamudil še eno lepo priložnost, da esdeesovskim demagogom, v tem primeru krokodilje-solze-nad-usodo-malega-slovenskega-človeka-prelivajočemu Vinku Gorenaku, razloži nekaj osnov ekonomije. Tako po profesorsko, malce zdolgočaseno, kot Mramor to običajno zelo dobro zna, začenši z osnovnim podukom o bruto-neto. Gorenaku & Co to resda ne bi pomagalo, njih poslanstvo pri politični instrumentalizaciji človeške nesreče jim tega ne dovoljuje, bi pa nekaj državljanov, najbrž niti ne tako malo, navdalo z zadovoljstvom, da vsaj nekdo v vladi vsaj tu in tam ve, kako se »rečem streže«. Eh, očitno ne ve, če že ve, pa se s tem javno noče ali ne more strinjati. Ker to najbrž ne bi bilo politično oportuno.
Rezultat je znan: demagogi lahko zdaj po mili volji licitirajo s številkami o stroških, ki da jih ima država z begunci. (Ki so se, mimogrede, brez glasnega medklica »Hej, kaj se pa vi greste?« spremenili v migrante in s tem na semantični ravni postali nekaj drugega, kot v večini primerov so, namreč prebežniki pred vojno, razdejanjem, nasiljem, političnim preganjanjem…) Je to 20, 50, 100, 150 milijonov na leto? Stane en begunec državo 10.000, 20.000 ali 40.000 evrov na leto? Stane na mesec 800, 1000, 1300 ali morebiti celo več kot 1500 evrov? Večji kot je množitelj med najnižjo ali povprečno pokojnino oziroma minimalno plačo ter mesečnim stroškom na begunca, boljše je za demagoge.
Zgodovina in sedanjost sta polni tovrstnih zlorab. Ko je kölnski Inštitut za nemško gospodarstvo (IW) pred mesecem dni objavil svojo oceno o stroških v zvezi z begunci, so jo nemške informativne spletne strani skoraj brez izjeme objavile pod (verjetno povzetim agencijskim) naslovom Begunci stanejo Nemčijo 50 milijard (evrov). Pika. Na kakšnih podmenah? V katerem časovnem obdobju? Bruto ali neto? Kratko- ali dolgoročno? Kaj je to v primerjavi z BDP? Špekulacij, ali bo proračun to zmogel ali se bo treba zaradi beguncev zadolžiti, morda uvesti kakšno posebno davščino, ni nič več ustavilo. In ja, Mramorjev kolega Wolfgang Schäuble ni bil nič boljši, saj je javno napletal o možnosti bencinskega centa za begunce. Dobesedno, ne za mostove ali ceste, temveč begunske stroške, če jih država drugače ne bo zmogla.
Ker je Schäuble težkokategorni politični lisjak, je bila izjava nemara prefinjena zahrbtnost, namenjena kanclerkini begunski politiki, s katero se nemški finančni minister javno strinja skozi stisnjene zobe, a bistva njen motiv ne spremeni. Tudi Schäuble bruto-neto še ni omenil, čeprav mu – in tukaj je pred Mramorjem v veliki prednosti – kvalificiranih ekonomskih analiz za to ne manjka. Analiz, katerih projekcije resda temeljijo na negotovih podmenah, a te tudi jasno naštejejo: ne vemo, koliko bo res beguncev, ne vemo, kako hitro se bodo vključevali na trg dela, ne vemo, koliko jih bo dobilo azil in s tem pravico do socialne podpore itd. Zato so najbolj poučne tiste študije, ki vsem zanimivo številko strnejo v čim večji razpon. Begunci lahko Nemčijo kratkoročno stanejo 15, lahko pa tudi 55 milijard evrov bruto, neto pa toliko manj oziroma lahko srednje- do dolgoročno z multiplikativnim učinkom dodajo h gospodarski rasti, kolikor hitreje bodo integrirani.
Dobro je, da imajo begunci iphone in druge pametne telefone. Mobilni operaterji tudi zaradi njih v Sloveniji več zaslužijo. Dobro je, da dobijo begunci žepnino. Še boljše je, če z njo kupijo Gorenjkino čokolado (in ne Milkine), se bolj pozna pri BDP in proračunskih prilivih. Dobro je, da begunci potrebujejo tolmače ter da policisti in vojaki dobijo dnevnice ali terenske dodatke; vsi zaslužki so obdavčeni, preliti v potrošnjo še enkrat, BDP je spet malce večji. Dobro je, da ljudje prispevajo humanitarnim organizacijam, ki z najnujnejšim oskrbujejo begunce, kajti to povečuje potrošnjo. Potrošnja, saj res, je prav v zadnjem lanskem četrtletju postala krepkejša opora gospodarski rasti. Zato je dobro, da ministrstvo za notranje zadeve išče kuharje in kuhinjske pomočnike.
