Kozolci kot ena najbolj opevanih slovenskih arhitekturno-etnoloških posebnosti že desetletja ne opravljajo več svojega ključnega poslanstva, povezanega s kmetijskimi dejavnostmi. Kljub temu da spadajo v paket skupaj z narodno-zabavno glasbo, ki sicer širi teritorij narodove biti, propadajo ali preživljajo svoj prosti čas kot muzejski eksponati na prostem ter v reinkarnirani obliki kot kulturnospominska bižuterija in platforma za plakatiranje.
Piščančja salama ob pogledu na Julijske Alpe
Tako kot so se skozi zgodovino spreminjale vse kulturne sestavine, so se spreminjali tudi kozolci, ki so od 17. stoletja naprej rasli po večini slovenskega ozemlja razen Primorske in Prekmurja. Leta 2015 je bilo v register kulturne dediščine vpisanih nekaj več kot 1400 preživelih, najstarejši še ohranjen v vasi Čače pri Čajni v Ziljski dolini ima na nosilni steber vrezano letnico 1764, vendar so kozolci bolj kot funkcionalni objekti postali predmeti objokovanja preteklosti.
Če se z njimi kot unikatnimi arhitekturnimi objekti radi hvalimo po svetu, je doma realnost krutejša. Kozolci razen v redkih primerih, ko kot arhitekturni eksponati uživajo svoj blišč v študijske in turistične namene, največkrat služijo za shranjevanje bal sena, ovitih v plastiko, ki ponarodelo slovijo kot dinozavrova jajca ali tamponi, in razne, prav tako zgodovinsko odslužene krame, drv ali kmetijskih strojev. Še največkrat pa opravljajo funkcijo stojal za plakatiranje. Oglasno onesnaževanje ob lokalnih cestah in avtocestah je pri nas že desetletje na vrhuncu in kozolci, ohranjeni originali ali novodobni tesarski ponaredki, so seveda kot nalašč za izobešanje veleplakatov.
»Plakat v krajini je enak, kot je bil nekoč jesihar, prodajalec kisa. Ker je pač imel samo to, kar je prodajal, je vpil, da je bil opažen. V resnici gre za žalostno zgodbo in obup tistega, ki se oglašuje. To je tehnologija iz preteklosti. Bizarno je gledati reklamo za piščančjo salamo ob pogledu na Martuljkovo skupino. Gre za popolno banalizacijo družbe. Oglaševalec se tako dela norca iz domačinov in turistov, ki se vozijo mimo,« o plakatih, razobešenih na kozolcih, pravi Domen Zupančič, profesor na fakulteti za arhitekturo, ki se že dlje časa ukvarja s to tematiko. Meni, da so kozolci za zdaj še kar deviški v občini Kranjska Gora, drugje po Sloveniji, predvsem ob avtocestah, pa so postali popolnoma razvrednoteni. »Menim, da so take nakaze rezultat zavrtosti, zakompleksanosti in celostne neizživetosti lastnikov. Sprašujem se, ali bi si taisti ljudje dali na obraz tetovažo za ženske vložke in odlične puranje prsi,« je ciničen Zupančič.
Snežena kraljica izvzeta iz odloka
O tem, kje bo stala oglasna tabla, pač odločajo lastniki zemljišč – zasebniki ali občine. Agresivni oglaševalci pa ponujajo nekaj evrov za postavitev takšnih ali drugačnih stojal. In če na določeni parceli stoji kozolec, ki je zgodovinsko odslužil svoj namen, lahko lastnik zemljišča za prazen nič obogati svoj proračun. Če gre v primeru zasebnikov največkrat za ljudi, ki imajo nizke pokojnine in manj razvit odnos do okolja, se s problemi plakatiranja največkrat ukvarjajo tudi občine. Med njimi so tudi takšne, ki so oglaševanje na kozolcih prepovedale. V občini Šentrupert, kjer se razteza Dežela kozolcev, je oglaševanje na vseh zgodovinskih eksponatih, kamor sodijo tudi kozolci, strogo prepovedano.
»Izraba kulturne dediščine na določenih področjih res presega dopustne meje. Kozolec kot slovenska posebnost bi moral biti naš ponos, ne pa da njegovo tehnično dovršenost prekrijemo s plakati in ga tako naravnost izrabimo,« pravi direktorica Dežele kozolcev Branka Brcar, ki »poveljuje« deželi z 19 sušilnimi napravami, vsestranskost ohranjanja dediščine pa Dolenjci povezujejo tudi s sodobnimi oblikami turizma, kot so gastronomski dogodki in stand up komedija, ob vsestranskem izobraževanju mladine, kako se ohranja slovenska dediščina kozolcev.
Tudi v Kranjski Gori, kjer je koncentracija kozolcev na prostem med najpestrejšimi v državi, so se s tovrstnim oglasnim onesnaževanjem ukvarjali več let in lani sprejeli odlok, ki ureja plakatiranje v občini, kamor sodi tudi prepoved oglaševanja na kozolcih. Vendar kot pravi direktorica občinske uprave Vesna Okršlar, odlok ne velja v času večjih prireditev. »V času prireditve v Planici je tovrstno oglaševanje dovoljeno od Rateč do Planice in na drugih prireditvenih prostorih.« V občini imajo vsako leto na voljo tudi subvencije za obnovo kozolcev, ki pa po njenih besedah niso ravno velikodušne in se zato zanje ne odloči veliko lastnikov. So pa zato v odloku uvedli tudi dekret za obvezno odstranitev dotrajanih in podrtih kozolcev. Čeprav so na občini z odlokom poskrbeli za oglasno onesnaževanje na kozolcih, pa so manj ostri pri postavitvi reklamnih velepanojev, ki kljub občinskim aktom in varovalnemu pasu vztrajno rastejo ob cesti med Jesenicami in Ratečami in niso postavljeni v skladu s prostorskimi dokumenti.
Kozolci na poti do izumrtja
Kozolcem se, podobno kot nekaterim izumirajočim rastlinskim in živalskim vrstam, ki jih okoljevarstveniki z »umetnim dihanjem« ohranjajo pri življenju, ne obeta nič dobrega. In to kljub temu da se z njimi ukvarja pestra paleta slovenske univerzitetne sfere in da jih je možno kupiti na bolhi že za pet tisočakov in celo manj, lahko pa jih naročite tudi v katerem izmed slovenskih tesarskih podjetij. Cena: 30.000 do 50.000 evrov, odvisno od velikosti in vrste kritine, pravi Jernej Napotnik iz Mozirja, ki postavi enega do dva na leto, navdihujejo pa ljubitelje arhitekture in drugih etnološko-antropoloških eksponatov, med katere spada tudi angleški prestolonaslednik princ Charles.
Nič dobrega se ni zgodilo niti kozolcem oziroma delom kozolcev, ki jih je sestavljal in obnavljal Tone Koščak alias Oku Oku, nekdanji varnostnik Janeza Drnovška na najetem posestvu na Krasu. Med snemanjem reklame za videoigro game of war: fire age so mu med snemanjem 35-milijonskega projekta zažgali zgodovinski primerek toplarja, vrednega 100.000 evrov, kot je potarnal pred letom, zgodba pa se še razrešuje na sodišču. »Kozolci v muzeju so kot surikate v Ljubljani. Sicer smešni na prvi pogled, vendar iztrgani iz izvorne krajine. To ni tisto pravo. Arhitektura v muzeju ni arhitektura, to je eksponat. V nekaterih primerih, kot so kvaziminikozolci za spomin pa reklamne table ali držala za rožice, so tudi izrabljeni v napačni smeri. Njihova vrednost bo ohranjena, če bodo imeli spet prvinsko funkcijo spravljanja sena, vendar je to malo verjetno,« pravi Domen Zupančič.
Tudi Janez Bogataj, nekdanji profesor etnologije in človek, ki je še vedno močno vpet med mite preteklosti in realnost sedanjosti, pravi, da bodo kozolci izumrli. »Kozolec je imel in bo imel svojo logiko obstoja, dokler bo uporaben. Podobno kot mlini. Tradicionalni vodni mlin bo imel svoj obstoj, dokler bo kdo v njem mlel žito. Tudi če ga ohranjamo pri življenju kot pričo kulturne dediščine in kot turistično ponudbo, bo njegov obstoj mogoč le, če bo v njem živel mlinar in mlel. Ko se ta proces ustavi, je konec življenja vodnega mlina,« pravi Bogataj. Po njegovem mnenju se je kmetijstvo tako spremenilo, da obstoj kozolcev ni več smiseln. Podobno kot na Nizozemskem ne uporabljajo več mlinov na veter, pa se zaradi tega ni podrl svet. Tudi motivi panjskih končnic so izginili z novimi tehnologijami čebelarstva. To, da danes visijo rjuhe in plakati s kozolcev, pa se mu zdi groteskno, podobno kot domačijsko kičaste variacije kozolcev v obliki televizijskih scen, gostiln in počitniških hišic.
