Za trenutek se mi je zdelo, da sem ujeta v postapokaliptičnem filmu, v katerem so kloni zavladali človeštvu – bila sem v družbi kakšnih 80 deklet, obutih v salonarje z visokimi petami, oblečenih v belo srajco, suknjič in črno krilo do kolen. Lase so imele spete v figo. Različna je bila zgolj barva las in odtenek rdečila za ustnice. Tu in tam se je našla kakšna izjema, ki več kot očitno ni prebrala sobotnih modnih smernic. V kavbojkah, črtastem suknjiču in s prosto padajočimi lasmi pa sem izstopala tudi sama. »Sprosti se, nasmej se,« sta se bodrili dekleti ob meni, v drugi skupini pa so klepetali o filmu Živi – tistem, v katerem po katastrofalni letalski nesreči v Andih preživeli jedo svoje sopotnike. Izbor tematike niti ne bi bil tako napačen, če ne bi bili na avdiciji za stevardese in stevarde družbe Emirati.
Ne zgolj natakarji, ampak tudi gasilci in psihologi
»Predvčerajšnjim sem jedel slastno pico v središču Rima, jutri grem na safari v Južno Afriko, sledila bo masaža na Tajskem, kakšen dan kasneje pa nakupovanje v ZDA,« sanjski opis službe strne 23-letni stevard Marko, ki pri Emiratih dela leto in pol. »Biti stevardesa ni zgolj delo, temveč način življenja, ki ti omogoča razširiti obzorje, spoznati nove kulture in te obogati z neprecenljivo življenjsko izkušnjo,« je navdušena Nuša, ki je pri Emiratih zaposlena dobrega pol leta. Podobno predstavo o bodoči službi, če bi bili seveda izbrani kot sodelavci te elitne letalske družbe, je imelo tudi kakšnih sto kandidatov za kabinsko osebje (na »odprti dan« v Maribor jih je večina prišla z vseh vetrov Slovenije, nekaj jih je pripotovalo s Hrvaškega, izstopala pa je Južna Korejka). Poklic stevardese s seboj res prinese ogromno potovanj, hkrati pa imajo kot zaposleni v družbi na voljo letalske vozovnice po 90-odstotno nižjih cenah.
A pot do ugotovitve, da sanjska služba ne obstaja, ni nikoli predolga. »Ko pobiraš smeti, med drugim tudi pobruhane pladnje, posmrkane robce in v miniaturnem stranišču, polnem bakterij, menjuješ toaletni papir, se nemalokrat vprašaš: Mi je tega res treba?« drugo plat medalje opiše Marko. »V prvi vrsti skrbimo za varnost in udobje potnikov,« najpomembnejšo zadolžitev pojasni 31-letna Polona, ki je del ekipe Emiratov že tri leta in pol. Osebje se že nekaj ur pred letom zbere na sestanku, na katerem se pogovorijo o posebnostih poleta, nato potnike – z obveznim nasmeškom na obrazu – pričakajo na letalu. »Ko se vrata letala zaprejo, postanemo vse, kar je treba – natakarji, zdravniki, gasilci, psihologi pa tudi varnostniki,« skrb za življenje osebja in potnikov opiše Marko.
Urejene lepotice brez vidnih tetovaž
Emirati vsak mesec prejmejo okoli 15.000 prijav za položaj kabinskega osebja, po podatkih na njihovi spletni strani pa imajo trenutno zaposlenih okoli 13.000 stevardov in stevardes iz 150 držav. Marko pravi, da je v Emiratih dobiti službo statistično približno tako težko, kot se je vpisati na univerzo Harvard. V teh dneh rekrutiranje poteka bolj ali manj po vsem svetu – v Alžiriji, Avstraliji, Braziliji, Argentini, Kanadi, na Kitajskem, v Libanonu, Južni Afriki…
Izbor primernih kandidatov poteka v več krogih in deluje po principu izločanja – prvi izpadejo že zgolj na osnovi življenjepisa in priložene fotografije (ena od kandidatk v Mariboru je na primer priložila fotografijo, na kateri je bila v kratkem krilu slikana zgolj od pasu navzdol). Sledijo skupinske aktivnosti, reševanje stresnih situacij v skupini, preverjanje angleškega jezika, psihološki testi, na koncu pa tudi poglobljeni individualni razgovori s tistimi, ki so za službo najprimernejši. A čeprav v Emiratih radi poudarjajo, da ne gre za izbor za lepotno tekmovanje, je bilo v soboto videti drugače.
Dekleta so bila čudovita, do popolnosti urejena in naličena, niti en las ni odstopal od visokih standardov Emiratov. Stevardese morajo namreč na letih uporabljati puder, rdeče ličilo za ustnice, maskaro, senčilo ali barvico za oči, in sicer v odtenkih, ki najbolj odgovarjajo njihovi rasi in odtenku kože. Kandidat za položaj kabinskega osebja mora biti visok najmanj 160 centimetrov, še pomembneje pa je, da na prstih in z iztegnjenimi rokami doseže višino 212 centimetrov, kar je nujno potrebno za pospravljanje ročne prtljage. Morebitne tetovaže in z uhani prebodena koža ne smejo biti na vidnih mestih – sprejemljive so samo skrite pod uniformo. Čeprav se ti dve zahtevi morda zdita nenavadni, so imele nekatere druge letalske družbe v preteklosti še nenavadnejše – v brazilskem TAM je bil del obveznega usposabljanje tudi sposobnost preživetja v amazonski džungli (med drugim morajo iz razbitin letala znati sestaviti improvizirano stranišče), Qatar pa se je otepal obtožb seksizma, ker naj bi bila dekleta samska še prvih pet let po nastopu službe.
Blišč in neobdavčene plače
Kogar v Emiratih nato zaposlijo, mu družba v Dubaju uredi delovni vizum, pričaka ga stanovanje, za katerega ne plačuje ne najemnine ne stroškov, deli pa si ga s sodelavci – dekleta živijo skupaj, fantje pa skupaj, saj je mešanje spolov v Dubaju prepovedano. »Malce neprijetno sem se počutila zgolj med postnim ramadanom, ko je na javnih površinah prepovedano piti in jesti,« omeni Nuša, Polona pa pristavi: »Življenje tukaj je precej površinsko, saj je vse usmerjeno v blišč in potrošnjo.« Trojica na trenutke pogreša dom, predvsem seveda družino, prijatelje in bližino lokalov, v katerih se srečajo na pijači, pa tudi naravo in menjavo letnih časov. »Mislim pa, da se ne bom še kmalu odselila nazaj, saj mi Dubaj ponuja finančno varnost in stabilnost,« konča Nuša. Plače, sestavljene iz fiksnega in variabilnega dela (ta je odvisen od števila ur v zraku), ki v povprečju dosegajo nekje od 1700 do 2000 evrov na mesec, so namreč neobdavčene. A čeprav služba morda res ni čisto sanjska, stevardi in stevardese, vsaj kar se davkov tiče, zagotovo živijo v tuzemskem raju.
