Vnaprej je bilo jasno, kakšen napad ksenofobne desnice jih zaradi tega tam čaka – in kaj je tu naredil »vojskovodja« Cerar? Namesto da bi se v tej hudi, morda odločilni bitki (janševski demagogi so nasprotovanje sprejetju njihovega amandmaja, ki bi grobo kršil azilno pravo EU in našo ustavo, bombastično označevali celo kot odločitev, primerljivo z odločitvijo o osamosvojitvi!) postavil na čelo svoje »vojske« in jo (tudi s svojim ustavnopravnim znanjem in avtoriteto) usmerjal ter bodril, ga na tem bojnem polju v petek zvečer sploh ni bilo. Kako vpliva na moralo vojakov, če sredi najhujše bitke opazijo, da poveljnika, ki bi jih moral bodriti in usmerjati, ni nikjer?
Na srečo prehude panike ali malodušja med poslanci vendarle ni bilo, disciplina je vzdržala, zakon je bil končno vendarle očiščen vsaj najsramotnejših protiustavnosti – toda odsotnost »poveljnika« je vsej javnosti razkrila nekaj skrajno skrb vzbujajočega in za resno parlamentarno demokracijo nepojmljivega. Cerar je predstavljanje vlade v tej hudi bitki prepustil notranji ministrici Györköševi – prav njej, ki je (kot pravnica!) spoštovanju ustave in azilnega prava v tej točki ves čas močno nasprotovala. In pri tem je ostala dosledna: na tej seji poslancev vladne koalicije ni podprla – vladno koalicijo je pustila na cedilu in je dejansko podprla njene nasprotnike! V normalni državi bi predsednik vlade tako ministrico odstavil že naslednje jutro. Mi pa, kot že vemo, žal nismo normalna država, tudi po razumevanju pravil parlamentarne demokracije ne. Pri nas bo očitno prav ministrica, ki je v tako odločilnem trenutku zabodla vladi nož v hrbet, ostala ministrica in prav njej bo zaupano nadaljnje izvrševanje pravnega reda, ki mu je tako vztrajno (in za pravnico naravnost škandalozno) nasprotovala!?
Da ne bom Cerarja samo kritiziral. Tu se je res sramotno nekam skril, priznati pa mu je treba, da se je (v primerjavi s Pahorjem, o katerem je glede tega škoda vsake besede) sicer pozno, a vendarle vsaj za silo postavil po robu vzbujanju nestrpnosti nasproti beguncem in drugim migrantom. Mimogrede: zakaj so bučne trditve desne opozicije, zlati Grimsa in Gorenaka, da na balkanski poti sploh ni nobenega begunca, pa da bi bilo sprejemanje njihovih prošenj za azil pri nas »kriminalno dejanje« in tako dalje, le zavestno širjenje neresnic (ali popolno zaničevanje ustave in azilnega prava), bom natančneje pojasnil v daljšem članku v eni od sobotnih prilog časnikov.
Zakaj pravim, da le za silo? Ker se je zgražal le nad nasprotovanji sprejemu otrok in drugih »ranljivih skupin« – kot da bi bile parole »Nobenega migranta nočemo, ne le v našem kraju, ampak nikjer« kaj manj sramotne za civilizirano in humano družbo. Tista njegova izjava, da rezilna ograja na meji ni bila postavljena zoper begunce, ampak kot signal hrvaški vladi, pa kaže vsaj na pomanjkanje smisla za realnost. Hrvaško spuščanje migrantov čez zeleno mejo se je že zdavnaj končalo, te nevarnosti že dolgo ni več, Cerar pa še kar igra na to karto. No, kot rečeno, lahko bi bilo še slabše, priznajmo mu, da je tu (kako bo z gospodarstvom, bomo še videli) vendarle nekaj naredil. Bolje nekaj kot nič. Če mu še tega ne bo spet podrla ministrica Györköševa, ki si je ne upa odstaviti. Tudi za tisto, kar sta v tej begunski krizi nesporno dobrega naredila ministrstvo in policija, so zaslužni drugi, ne ona – bistveno pa je, kakšen ignorantski odnos je pokazala do spoštovanja ustave in azilnega prava.
Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
