V enem petkovih performansov na feminističnem in kvirovskem festivalu Rdeče zore, v katerem je tabuje s pikro, politično nabrito poezijo in smetano na erotičnih pripomočkih brezkompromisno podirala Berlinčanka Lady Gaby, vsakdo ni nujno našel svoje definicije feminizma. Lažje se je bilo v iskanju feministično-kvirovske zabave znajti že naslednji večer, in sicer v prostorih tovarne Rog, kjer sta ženski duo Lionoir z Dunaja in nemška kantavtorica Sequenzsiaz z melanholičnim, a zapeljivo hipnotičnim glasbenim izrazom požela precejšnje odobravanje dobro razpoloženih obiskovalk in obiskovalcev. Velik del feministične publike si je do nedeljskega popoldneva že dovolj opomogel, da so lahko držali ritem tudi z bolj akademsko obarvanim delom festivalskega programa, zarezali sta ga namreč predavanji o seksizmu v slovenskem visokošolskem prostoru in o feministični krivdi ali ambivalentnosti feminizma do lepotnih praks.
Kolektivni upor
Sociologinja in socialna pedagoginja Nina Perger je v svojem prispevku visokošolski prostor obravnavala kot institucijo z androcentričnim spolnim režimom, v katerem na odločevalskih mestih prevladujejo moški, njihov položaj moči pa se vsakodnevno kaže tudi v neformalnih razmerjih. Predavateljica je s pomočjo poglobljenih intervjujev med drugim ugotavljala, da zato na seksizem, denimo na delovnem mestu, premalokrat opozarjamo svoje nadrejene, saj nas je strah negativnih posledic. Predlagala je pripravo vnaprejšnje strategije učinkovitega odziva na seksizem, med načini upora pa je naštela še odsotnost pričakovanega odziva, da se torej na seksistično šalo vsaj ne odzovemo s smehom, če se zaradi različnih okoliščin ne čutimo dovolj močne, da bi jo utišali s komentarjem. »Seksizem poskušajo nekateri še vedno legitimizirati s humorjem, drugi z opozarjanjem na napačnost zaznave osebe, ki je seksizem opazila, tretji z diskreditacijo feminizma in feminističnih prepričanj kot takih.«
Pereče teme se je lotila tudi socialna pedagoginja in novinarka Klara Otorepec, ki je – ob očitnem pomanjkanju teoretičnih razprav – raziskovala občutek nelagodja, ki lahko nastopi kot odziv na težave pri uveljavljanju feminističnih načel ob vsakodnevnem (ne)prakticiranju prevladujočih lepotnih praks. Obenem je izpostavila pritisk normativne ženskosti, ki so mu ženske v patriarhalni družbi močno podvržene, in spomnila še na vseobsegajočo kapitalistično ideologijo, ki do neke mere določa samopodobo sodobne ženske. V sklepu se je uprla oznaki, da vsaka ženska, ki prime v roko pinceto ali se odloči za shujševalno dieto, s tem utrjuje patriarhalni sistem: »V trenutku, ko se pojavi občutenje, da je uporaba lepotnih praks način vrednotenja feminizma pri posameznici, je nujno, da se feministična skupnost zazre vase in o teh vprašanjih razmišlja kolektivno.«
