Tako ne presenečata nizka gospodarska dinamika in stagniranje cen. V Evropi imamo institucijo, ki kot snežni top na smučišču z zavezo cenovne stabilnosti deluje v smeri zagotavljanja snega. Tako bo treba na naslednjem sestanku 10. marca letos ponovno zagnati stroj za stimulacijo ekonomije, saj so padajoče cene surovin im materialov ter geopolitične napetosti dodobra upočasnile ekonomijo in obudile strah pred deflacijo. Pričakovati je namreč nadaljnje znižanje obrestih mer, pri čemer bodo banke verjetno morale plačevati različne negativne obrestne mere glede na velikost svojih vlog pri centralnih bankah. V praksi to pomeni, da bodo banke, ki ne posojajo, prevalile bolj negativne na komitente oziroma bodo odklanjale depozite z večjimi zneski.
Številna večja podjetja bodo verjetno imela težave s plasiranjem presežka sredstev. Hranjenje denarja v sefu bo še toliko težavnejše ob podmeni, da bodo iz obtoka vzeli 500-evrski bankovec. To pa lahko pomeni vzpon denarnih skladov v Evropi, ki so najbolj naravno okolje za sprejemanje in nalaganje presežnih sredstev. Ne smemo pa izključiti povečanja nestandardnih ukrepov, kot je povečevanje mesečnih odkupov državnih obveznic, vključitev v odkupovanja širšega nabora podjetniških obveznic in celo dela portfelja premoženja slabih bank, med katerimi najbolj izstopa italijanska. Sanacija italijanskega bančnega sektorja je velika rakava rana Evrope. Po moji oceni bi bilo smiselno prilagoditi ključ, po katerem ECB kupuje obveznice, saj bi tako učinkoviteje opravljala monetarno politiko in preprečevala napihovanje cen, kot jih vidimo na trgu nepremičnin v Nemčiji.
Seveda je res, da lahko snežni topovi smučiščem po Evropi kupijo nekaj let, ne morejo pa kupiti zime v primeru nadaljevanja rasti temperature. Tako tudi ECB ne more učinkovito upravljati svojega poslanstva, če ne bo prišlo do določene centralizacije na evropski ravni (davčne, fiskalne, politične) in začetka reševanja strateških evropskih težav. Lahko bi celo rekli, da se evropski denarni top že zdaj malo pregreva.
