Grški policist se je nasmehnil in s prstom pokazal na tla.
»Tukaj.«
Vprašanje je bilo, kje je Evropska unija. Policist ga je razumel geografsko. V begunskem taborišču v Idomeniju smo res formalno bili na ozemlju EU, vendar nikjer ni bilo nobene evropske institucije. Mednarodni komisariat za begunce je imel postavljene šotore za urejanje dokumentacije, Zdravniki brez meja so upravljali šotore za zdravstveno oskrbo, humanitarne organizacije so razdeljevale obleko in hrano.
»Ampak kje je Evropa?«
Na to vprašanje vsi zmajujejo z glavo. Tukaj tega ni. Nikjer ni modre table z dvanajstimi zvezdicami, evropska komisija tukaj nima nobene pisarne, kot bi Evropska unija nehala obstajati. Nikjer ne visi evropska zastava, nikjer ne igrajo Ode radosti. Zvočniki, ki jih je na drogove postavil UNHCR, so igrali lahko orkestrsko glasbo. Tisoče ljudi, ki jih je zapora meje stisnila v kot na severu Grčije, ni evropska skrb. Evropa je nekje daleč za Balkanom, skozi katerega je treba teči čez ovire.
Skoraj kot v srednjem veku
Odločitev, da je treba preseljevanje ljudi ustaviti na makedonski meji, je proizvedla skoraj srednjeveško okolje. Trdnjava Evropa je tukaj dobila zelo konkreten ikonografski videz. Evropska meja je kot obzidje, ob katerem nastajajo nova šotorska naselja ljudi, ki prihajajo z vzhodne periferije imperija. Pred belimi šotori, ki so jih postavili Združeni narodi in humanitarne organizacije, se čez polja razteza tisoč športnih šotorov vseh barv. Med njimi ljudje kurijo ognje, otroci se igrajo, ženske perejo perilo, vsi gledajo v mobilne telefone in poskušajo slediti dogodkom na drugi strani meje.
Vendar je položaj zares čudaški. Šotorska naselja ne nastajajo na zunanji strani obzidja, ampak znotraj njega. Na grški strani meje se gnete nekaj tisoč ljudi, ki spijo na odprtem ali se pod odejami v spalnih vrečah stiskajo v majhnih plastičnih šotorih. Naprej ne morejo. Skozi žičnato ograjo gledajo oklepni vodni top, vojaške tovornjake, policiste in vojake v uniformah več barv z različnimi oznakami na ramenih. Zdi se, kot da se na drugi strani pripravljajo na vojno. Meja je popolnoma militarizirana. Vendar to ni meja Evropske unije, ki bi jo utrjevali navzven. Z makedonske strani utrjujejo mejo proti evropski Grčiji.
Brez sistema selekcije
Schengenska meja med Grčijo in Makedonijo je bila v petek zaprta in zaklenjena. Poldrugi meter široka vrata, skozi katera eden po eden vstopajo begunci, so bila zaprta. Šotor, kjer jih preverijo pred vstopom v Makedonijo, je imel spuščeno ponjavo. Ob taborišču poteka železniška proga. Težka železna vrata, zavita v bodečo žico. Ideja zaščite, organizirane institucionalne pomoči in razumnega reševanja krize je z zaprtjem makedonske meje v hipu propadla. »Videl sem bolje organizirana taborišča med vojnami v Afriki,« je rekel sodelavec katoliške skupine prostovoljcev, ki so s kombijem pripeljali v Idomeni poljsko kuhinjo. Iz nje so razdeljevali čaj.
Adel Ebeid je vzel pet plastičnih kozarcev čaja in ga odnesel družini v šotor, na katerem je pisalo, da jih zebe in da naj jim kdo pomaga.
»Dve noči smo že tukaj,« je rekel sirski zobozdravnik iz mesteca v bližini Deira ez Zora. Eno leto je med vojno vozil rešilni avtomobil, dokler se obroč okoli njegovega naselja ni začel zapirati. Potem je na hitro pobral družino in jo odpeljal v Turčijo. »Čakali bomo, dokler nam ne uspe priti do žice. Spustijo nas 500 na dan, vendar je treba stati 24 ur tik ob vhodu. Tukaj ni nobenega sistema.«
Priti v koridor, ki iz Grčije pelje v Nemčijo, je postalo res težko. Gospod Ebeid je imel urejene vse papirje. Pokazal je grški dokument, ki ga je dobil na Lezbosu, sirski potni list, svoje osebne dokumente in diplomo.
»Nimam pa komu dokazati, da sem res begunec,« je rekel. »To nikogar ne zanima.«
Edini način, da pride na drugo stran, je, da se prebije do bodeče žice, postavi šotor čim bližje zaprtemu vhodu in čaka, da bo družino nekako pririnil do vhoda in da pred njim ne bo šlo skozi več kot petsto ljudi.
»Res ni nobenega sistema selekcije,« je potrdil grški policist, ki je poskušal urejati promet. »Do sem iz Pireja pridejo samo še Sirci in Iračani. Komur uspe priti skozi vrata, mu je pač uspelo.«
V dveh stavkih je bila tako povzeta vsa evropska migracijska politika.
»Spet smo vsi skupaj – kot v Jugoslaviji!«
Na makedonski strani meje je prisotna Evropska unija. Na železniški postaji v Gevgeliji je nekoliko obrabljena policijska postaja. V četrtek zvečer so makedonski policisti prišli po plastične vrečke s hrano in štruce kruha. Odhajali so na delo v taborišče ob meji, na makedonsko stran zaprtih železnih vrat. V skupinah so prihajali skozi nihajoča vrata in k makedonskemu poveljniku postaje. Prišla je skupina slovaških policistov v družbi avstrijskih. Za njimi so prišli Čehi, Hrvati in Srbi. Na koncu dva slovenska policista in policistka. Pet držav evropske unije je razvrščenih na makedonski meji proti Grčiji.
»Tako je kot v Jugoslaviji,« je bil vesel makedonski policist.
»Vsi smo spet skupaj.«
Ervin Hladnik - Milharčič
