Policijska zgodba enega od dveh najpomembnejših policijskih sindikalistov se je začela dramatično. Po končani kadetski šoli je Zoran Petrovič svoje službovanje v policiji začel na dan razglasitve samostojnosti leta 1991. Kot še povsem zeleni policist začetnik je sodeloval v desetdnevni osamosvojitveni vojni. Mladenič iz Ruš je šel iz šolskih klopi praktično takoj na barikade, na barikadah, v prenesenem pomenu, pa je bil večkrat tudi v okviru sindikalnega boja. Ta boj je očitno včasih šel predaleč.
Razkritje spletkarjenja policistov z načrtovanjem zasede ministru za javno upravo Borisu Koprivnikarju je bilo šok in izjemno neprijetno presenečenje. Ne samo za širšo javnost, tudi za policiste. »Sram me je,« je v teh dneh najpogostejši odgovor slehernega policista, če ga kdo povpraša o aferi. Če se je afera v tej obliki že morala zgoditi, pa marsikoga ne čudi, da se je prav v Petrovičevem sindikatu in ne v starejšem Policijskem sindikatu Slovenije (PSS). Petrovičev celjski Sindikat policistov Slovenije (SPS) je v svoji kratki zgodovini vedno deloval bolj bojevito. Občutek je, da je Petrovič prav bojevitost vedno dojemal kot konkurenčno prednost pred starejšo konkurenco.
Radikalnejši mlajši brat
Ko je kot terenski policist služboval na več koncih Slovenije (njegova bojevitost se je menda odražala tudi pri uporabi prisilnih sredstev), je bil Petrovič tudi sam član starejšega in še vedno delujočega PSS. Med službovanjem v Celju pa je iz sindikata marca 2008 izstopil. Najprej se je angažiral v Odboru za zaščito policistov, nato s somišljeniki ustanovil Združenje policistov Slovenije, še istega leta pa tudi sindikat SPS, ki je praktično njegov otrok. Le dobro leto po ustanovitvi je alternativni sindikat starejšemu bratu že speljal okoli 1500 članov, s koncem leta 2009 pa je Petrovič svojo delovno obvezo do policije, kjer je še vedno zaposlen, začel izpolnjevati samo še kot sindikalni zaupnik.
Da je šel na samostojno sindikalno pot, je med drugim utemeljeval s celjskim primerom policista Mateja Bobere, ki je leta 1999 z več streli ubil Naserja Berisho. Petrovič ni bil zadovoljen z domnevno lažno solidarnostjo sindikata in vodstvom policije, ki je po njegovem mnenju premalo zaščitilo (šele pred kratkim pravnomočno oproščenega) policista. Pri nabiranju članov je bil SPS bolj agresiven kot PSS, tako da ima po neuradnih podatkih danes nekje od 2500 do 3000 članov, medtem ko naj bi članstvo PSS zdrsnilo malo pod 5000. Predvsem mladi policisti se bojda raje odločajo za SPS, toda ne le zaradi njihove večje bojevitosti. Petrovičevi funkcionarji ne izgubljajo časa in po naših podatkih novačijo že bodoče policiste med njihovim šolanjem.
Petrovič je bil ves čas prvo ime in najbolj prepoznaven obraz SPS. Do medijev in kolegov policistov vedno dostopni Petrovič, ki je vmes doštudiral pravo, je kmalu postal tudi najbolj prepoznaven policijski sindikalist v absolutni konkurenci – čeprav šteje starejši PSS več članov.
Brez konfliktov ni šlo že od samega začetka. Leto dni po ustanovitvi novega sindikata je povedal, da s PSS in njegovim tedanjim vodjo Brankom Prahom ni v nikakršnih odnosih oziroma stikih. Dogovoriti se jim ni uspelo niti o skupni stavki. Kronisti sindikalnega dogajanja znajo povedati tudi, da je SPS večkrat izvedel solo akcije in pri tem prišel v spor z Branimirjem Štrukljem, drugič pa paktiral s sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Fides.
Že zaradi začetnega kraha s starejšim sindikatom Petrovič pri delu policistov ni bil nikoli priljubljen. Po drugi strani pa ima tudi veliko svojih privržencev, ki sta jim njegova bojevitost in agresivnejši (tudi medijski) nastop všeč. Na zadnjem javnem protestu policistov, na katerem so uporabili tudi manj okusne transparente, kot govorec pa je nastopil celo Zmago Jelinčič, naj bi bili v teh spornih elementih bolj organizirani prav člani Petrovičevega sindikata.
Politični profil: policist
»Po političnem prepričanju sem policist,« je vedno vztrajal Petrovič, ki so mu na začetku sindikalne poti nekateri očitali, da ga politično podpira tedanja notranja ministrica Katarina Kresal. Ta je namreč s svojo udeležbo počastila ustanovni kongres Petrovičevega sindikata. Zanimivo pri tem je predvsem, da je bila Kresalova nato skoraj edina ministrica Pahorjeve vlade, ki je začela resno izvajati dogovorjeno varčevanje. Zato jo je policija skupila ena od prvih.
Pošiljatelj spornega dogovarjanja sindikalistov o zasedi Koprivnikarju danes Petroviču očita pečanje s poslancem SDS Vinkom Gorenakom, češ da sestankujeta ter rušita notranjo ministrico in vlado. Po mnenju naših sogovornikov gre najverjetneje za pretirane ali celo povsem neresnične očitke, kar ne čudi, saj je imel morda tudi policijski žvižgač poleg vesti, ki ga je zapekla z nekajmesečno zamudo, kakšno skrito agendo ali vsaj osebne preference. Je pa res, da se Petrovičev sindikat ni pridružil stavki PSS ob koncu druge Janševe vlade, ko je bil notranji minister prav Gorenak, ki mu je Petrovič zato zagotovo nekoliko bolj pri srcu kot vodja konkurenčnega sindikata Radivoj Uroševič. PSS je takrat stavkal več kot pol leta, več mesecev tudi pod vlado Alenke Bratušek.
Sodba dejanj
»Menim, da se ljudje presojajo po dejanjih,« je moto, ki ga Petrovič deli s članstvom. Čeprav je s svojo sindikalno bojevitostjo policistom zagotovo prihranil kakšno pravico več (so se pa vsi javni uslužbenci v zadnjih letih morali zadovoljevati zgolj z drobtinami), so zadnja dejanja sindikalnih funkcionarjev vrgla izjemno temno senco na njihovo legitimnost. Petroviča, ki je imel v sporni korespondenci sicer precej manjšo vlogo kot glavni podpihovalci spletkarjenja (vendar »heca«, kot mu pravi, tudi ni ustavil in je prispeval celo fotografijo ministrovega avtomobila), je dogajanje zadnjih dni več kot očitno močno prizadelo. Na gostovanju pri skorajda sadističnem televizijskem voditelju Urošu Slaku ni bil podoben samemu sebi, marsikateri policist pa mu danes zameri tudi ovinkarjenje po razkritju in da ni s svojo glavo, ki bi jo položil na tnalo, poskusil zaščititi policista iz patrulje.
Včeraj so iz SPS sporočili, da bo Petrovič v pogajanjih z vlado sodeloval do konca, nato pa bo na izrednem kongresu po koncu stavke nadaljevanje svojega mandata vezal na zaupnico članstva. Do takrat se bo afera s Koprivnikarjevo zasedo nekoliko ohladila. Težko bi bilo pričakovati, da se bo vdal brez boja, vendar glede na trenutni odziv med policisti širšo podporo članstva verjetno težko pričakuje. Za zdaj kaže, da bo Petrovič svojo sindikalno kariero končal tako, kot je začel svojo policijsko: na barikadah.
