Takole na daljavo človek resda težko najde pravi protiargument omenjenim trditvam in se hitro lahko ujame v kolesje podobnega razmišljanja. A ko si večji salon ogleda od blizu, enako hitro ugotovi, da ima ta še vedno ves čar in šarm, kot ju je imel pred desetletjem ali dvema, ko so bile novosti do zadnje sekunde skrivnost. Ko si novost dejansko prvič tako ali drugače uzrl, ko so jo odkrili pred tvojimi očmi. Le drugače je vse skupaj. Kot je navsezadnje zaradi interneta in hitrejših informacij dandanes drugače skorajda vse.
Edina stvar, ki jo torej teoretično na salonih lahko pogrešamo, je element presenečenja, ki ga zaradi zgoraj naštetega ni več. Pa še to velja le za novinarje in poročevalce, ki imamo dostop do salonov omogočen nekaj dni pred uradnim odprtjem. Drugi obiskovalci so bili namreč v vsakem primeru, če so to seveda želeli, o vsem obveščeni vnaprej, zdaj pač to velja tudi za nas. A vse drugo, kar spada k takšnemu salonu, je še vedno tukaj; po obisku letošnje Ženeve sem o tem še bolj prepričan. Tu je vrvež. Tu je ogled avtomobila v živo z vseh kotov, kar je še vedno nekaj povsem drugega kot ogled njegove (retuširane) fotografije. Tu se v avto usedeš in ga otipaš, kar je spet nekaj povsem drugega kot ogled kabine, pa četudi 360-stopinjske, na računalniškem ekranu. Tu so na kupu vsi pomembni ljudje avtomobilske industrije. Tu je zbiranje informacij, ki je sicer drugačno kot pred leti, ko smo s tiskanimi izvodi napolnili nekaj vreč ali nahrbtnikov, danes pa jih vse redkeje dobiš celo na ključku USB in ti vse pogosteje prijazne hostese v roke pomolijo le kartico, na kateri je napisana povezava do spletne strani z vsemi informacijami. In ko smo že pri hostesah... Da, tu so tudi one, lepotice, brez katerih avtomobilski salon pač ne bi bil enak. Naj se drugače misleči še tako trudijo dokazati drugače, dejstvo je, da bi bil salon brez lepotic kot nebo brez ptic. In da ne bo pomote – nimam nikakršnih težav z izenačevanjem med spoloma (letos so na primer za to poskrbeli pri Oplu, kjer so poleg avtomobilov in lepotic postavili tudi manekena), le ostanejo naj v vlogi, v kakršni smo jih vajeni že desetletja. Pri tem se pač ne gre zgledovati po Kitajcih, ki jih na svojih salonih umikajo.
Pod črto je torej na mestu ugotovitev, da so se saloni hkrati povsem spremenili in ostali popolnoma enaki. Za zdaj. Resna grožnja pa je, da posamezni proizvajalci nekatere salone vse pogosteje izpuščajo. Ženevo je od kolikor toliko pomembnih samo Mini, jesenski Pariz bosta menda (vsaj) že precej pomembnejša Mazda in Ford. Ko bo to postala resna praksa in bomo posamezne proizvajalce začeli pogrešati, pa se bomo resnično lahko začeli pogovarjati o padcu vrednosti avtomobilskih salonov. Upam le, kot pravi Metallica v naslovu ene svojih pesmi, da bo to dan, ki nikoli ne pride.
