V devetih deroče izpisanih zgodbicah, ki jih bralec prebere na mah, so protagonisti postavljeni v različne okoliščine, ki so največkrat krute ali vsaj bizarne in groteskne. Težo jim rahljajo primesi humorja, ki ga avtor vstavlja tako rekoč nevidno, nato pa iz teh nevidnih niti stke celotno zgodbo do te mere, da ponekod celo zasuče njeno osišče. Zato je upovedeno nenehno podvrženo nepredvidljivosti, kar je med drugim razlog intenzivnega bralčevega angažmaja. Skozi tako grajene pripovedi brizga kritika sodobne družbe, ki se začne pri spolnih zlorabah otrok s strani cerkvenih dostojanstvenikov in permisivni starševski vzgoji, kar v marsičem trdno začrta življenjsko usodo posameznika (Izvoljeni), in nadaljuje s položajem gejev in transseksualcev v ozkogledi, s predsodki in večnim strahom prepojeni družbi (Edwin). Tu so še problematika umora (Steklenka), homofobije in fanatizma (Okrutni svet, Toliko), spolnega suženjstva (Toliko) ter aidsa in smrti (Vrt).

Kljub nenehni potrebi protagonistov po druženju z obstranci okoli sebe zgodbe prevevajo osamelost, odtujenost likov in občutek neoprijemljive globine, v katero počasi drsijo. Pri tem je želja po balzamiranju umrle psičke groteskna zgolj na prvi pogled. Modus vivendi je v tem okrutnem svetu tudi vsakršno prevarantstvo, za katerega se zdi, da ga protagonisti sprejemajo na enak način, kot sprejemajo »prevaro« lastne seksualne narave. Kot bi bilo to drugo razlog in opravičilo za prvo. Zaznamovani z družbenimi predsodki, revščino, disfunkcionalno družino, s pomanjkanjem osnovne ljubezni in socialne varnosti ali partnerskimi težavami, živijo v svoj mali svet zazrti, a vselej nezlomljivi, duhoviti in optimistični liki z motom topline doma, v katerem »ni prostora za sovraštvo; živeti je treba svojo različnost«.

Da bi poudaril socialno okolje protagonistov, je avtor uporabil z vulgarizmi posut pogovorni jezik. Tudi to povečuje vtis, da so prvoosebne, linearne zgodbe napisane na hitro. Ali natančneje, da bolj kot racionalni premišljenosti sledijo avtorjevim intuitivnim vzgibom – zaradi česar tu in tam ponudijo pridih pesniškosti –, ki mu predstavljajo vsakokratni navdih. Kot take izrisujejo izsek nekega trenutka, ujetost v fotografski objektiv, katerega usoda bi se lahko v drugem trenutku zamrznila nekje drugje. A še vedno bi ostalo tisto neodjenljivo navdušenje nad življenjem, kljub davnemu izgonu iz raja uvrtano v protagoniste, ležerno tavajoč po lastnih duhovnih pokrajinah – ki jih resda vsake toliko prekinja vdor realnosti –, in zalezujoč vsesplošno vzhičenost ob koncih tedna. Saj ker mu nič drugega ne preostane, »življenje teče naprej«.