Razporoka *)
Psihološka drama. – Spisala Paul Bourget in Andre Cury.
(K premijeri.)
Nerazdružljivi zakon, ta nenaravni in nenravni ostanek iz časov mračnjaških bo izginil v bližnji bodočnosti iz zakonodaje vseh kulturnih držav, ki ga še poznajo. Povsodi se bo upeljala razporoka brez ozira na konfesijo. Kajti veliko nepotrebnega gorja je rodil nerazdružljivi zakon in ga rodi. Tisoč in tisoč človeških bitij, ki so rojena za srečo in uživanje, je nesrečnih in nezadovoljnih po nedolžnem, kjer in ker ni razporoke.
Razporoka pa je človeška institucija in ima kot taka lahko tudi svoje slabe strani, slabe posledice. In te eventuelne slabe posledice ter peripetije, ki utegnejo nastati iz njih, nam hoče predočiti Bourget-Curyjeva psihološka drama. Temeljna misel te drame je, da tvori razporoka samo etapo na poti, ki vodi k svobodni zvezi (union libre), svobodna zveza pa zatre rodbino, ter da vpliva že razporoka in zopetna poroka lahko neugodno na družino in dovede do zapletljajev.
Razporoka je »drama misli«. Sistematično in ponosno sta eliminirala avtorja vsa sredstva za lahek uspeh. Dikcija je preprosta, osebe in njihovo nastopanje naravno. Nič ni disproporcijoniranega, idealiziranega, vse je realno.
Delo je pisano čudovito objektivno. Bourget, prononsirani nasprotnik razporoke je lojalen ter ne prikriva nobenega vzroka, ki govori za institucijo. Bori se z elegantnim orožjem. Njegova poštenost je tolika, da iz značajev in dogodkov ne izvaja niti sklepov, ki naj bi veljali kot strogi zakoni. Ob kakem dogodku razvije svoje nazore in kaže mogoče posledice. Zato je razumljiv velikanski uspeh, ki ga je imela drama že pri prvi vprizoritvi, dne 28. januarja 1908 v Parizu. Frenetično so mu aplavdirali poslušalci, posebno dame, pristaši, kakor nasprotniki. In razumljiva je splošna hvala vsega francoskega časopisja brez razlike.
Toda drama ni imela samo na literarnem, oziroma umetniškem polju sijajnega uspeha, temveč, takoj po prvih predstavah se je vnela huda časniška polemika glede problemov: Nerazdružljivi zakon, razporoka ali svobodna zveza? Vsi veliki francoski listi so se udeležili kampanje in dan na dan so prinašali članke o tem vprašanju, oziroma odgovore na vprašanja, ki so jih stavili javnosti.
No, razporoka je danes za Francijo »fait accompli« in nerazdružljivi zakon definitivno pokopan.
Pač pa ima Bourgetjevo mnenje, da je razporoka le etapa na poti, ki vodi k »svobodni zvezi«, precej verjetnosti zase. Svobodna zveza bo namreč nekoč stopila na mesto razdružljivega zakona, četudi mogoče najprej kot obvezen kontrakt. – Pariški »Le Journal« je priobčil lansko leto enkrat originelno sliko iz prihodnosti, kjer je bil govor o takem, na gotov čas sklenjenem privatnopravnem kontraktu, čigar kršitev stoji pod sankcijo kazni.
Na vsak način pa je vprašanje o razporoki tudi za nas interesantno. Kajti tudi pri nas je zakon razdružljiv, toda le, ako ob času sklenitve ne pripada nobeden izmed obeh kopulandov katoliški cerkvi. Za onega, ki vstopi po sklenjenem zakonu v katoliško cerkev, postane nerazdružljiv. Praktične konsekvence lahko vsak sam izvaja, ako hoče biti deležen dobrot razporoke.
*) Izraza razporoka ni skoval prevajalec, temveč je že pred enim ali dvemi leti izšel pod tem naslovom prevod romana, ki je podlaga drame. Prevajalec odklanja vsako odgovornost zanj.Slovenski narod, 8. marca 1909
»Narod« agitira za razporoko!
»Slovenski Narod«, ki je zadnji čas postal tudi glasilo novostrujevcev, ki se proglašajo za najboljše katoličane, piše včeraj v posebnem članku o razporoki ter agitira zanjo takole: »Nerazdružljivi zakon, ta nenaravni in nenravni ostanek iz časov mračnjaških bo izginil v bližnji bodočnosti iz zakonodaje vseh kulturnih držav, ki ga še poznajo. Povsodi se bo upeljala razporoka brez ozira na konfesijo. Kajti veliko nepotrebnega gorja je rodil nerazdružljivi zakon in ga rodi. Tisoč in tisoč človeških bitij, ki so rojena za srečo in uživanje, je nesrečnih in nezadovoljnih po nedolžnem, kjer in ker ni razporoke. Vprašanje o razporoki je tudi za nas interesantno. Kajti tudi pri nas je zakon razdružljiv, toda le, ako ob času sklenitve ne pripada nobeden izmed obeh kopulandov katoliški cerkvi. Za onega, ki vstopi po sklenjenem zakonu v katoliško cerkev, postane nerazdružljiv. Praktične konsekvence lahko vsak sam izvaja, ako hoče biti deležen dobrot razporoke.« – Tako javno in očito si ni upal na Slovenskem dozdaj še nikdo naravnost napeljavati ljudstvo, da izstopi iz katoliške cerkve, da tako lahko sklepa zakone na podlagi svobodne ljubezni! In potem se upajo še Oražni, Šviglji in Žerjavi na shodih o slogi govoriti ter se za kristjane proglašati, v »Narodu« pa se zagovarja razporoka, uči, da je zakon ločljiv, priporoča prosto ljubezen, in uničuje temelje rodbine! To je treba javno pribiti, da ljudstvo spozna še bolj, kake namene zasleduje liberalna stranka!
Slovenec, 9. marca 1909
