Dr. Dan Podjed, antropolog: Tudi volan bomo enkrat spustili iz rok

Eno takšnih razmišljanj se mu je ustavilo ob vprašanju, kako zmigati ljudi, »kajti zasedeli smo se in postajamo podobni ljudem iz prihodnosti v risanki Wall-E: sedeči debeluhi, ki skušamo s tehnologijami ostati mobilni«. Zato je zbral ekipo antropologov in inženirjev, saj znajo slednji »naša razmišljanja programirati«, ter zagnal interdisciplinarni aplikativni projekt »DriveGreen: Razvoj aplikacije za spodbujanje eko-vožnje pri prehodu v nizkoogljično družbo«. Jeseni bo aplikacija, ki so jo pripravili, zaživela v Ljubljani, pozneje jo bodo prilagodili še za druga mesta na podlagi raziskav, ki so jih opravili v Beogradu, Budimpešti, Newcastlu in Istanbulu. Upa, da bodo z njo v mrežo povezali še več mest po svetu.

Mednarodne raziskave govorijo, da v povprečju sedimo več kot devet ur na dan, druge pa, da celo 19 ur bodisi sedimo bodisi ležimo. Tudi otroci, stari 11 let – to so potrdili tudi v slovenski raziskavi – med delovnim tednom sedijo po devet ur na dan, najprej v šoli, potem še doma za računalnikom. Ekran pred nosom je postal osrednja zabava otrok; ne igrajo se več zunaj, ne plezajo po drevesih, tudi zaradi družbe tveganja, ki smo jo ustvarili – starše je ves čas strah, da se bo otroku nekaj zgodilo. Tudi zato hodimo vedno manj.

V aplikaciji za spodbujanje trajnostne mobilnosti, ki smo jo razvili v projektu, smo se od vožnje in prometa premaknili še na področji zdravja in življenjskega sloga, ljudi pa bomo spodbujali na treh ravneh – da postanejo z gibanjem bolj zdravi in srečni, da živijo v bolj zdravem in zadovoljnem mestu ter da poskrbijo za zdrav planet. Aplikacija za pametne telefone se bo imenovala po mestu, v katerem bo delovala, v slovenski prestolnici bo to 1,2,3Ljubljana.

Spremljala bo vaš način gibanja čez dan in pokazala, koliko ste hodili, tekli, kolesarili, uporabljali javni prevoz in koliko ste se vozili z avtomobilom; ocenila vas bo in primerjala s someščani. Morda vas bodo rezultati šokirali do te mere, da boste želeli nekaj spremeniti. Aplikacija bo vaše aktivnosti nagrajevala različnimi priznanji. Ljudje se radi tudi primerjamo in tekmujemo med seboj. Zato jih bomo spodbujali k skupinskim akcijam, skupaj bomo recimo naredili 10 milijonov korakov na dan, kar se spet lahko posebej nagrajuje. Prevoz z osebnim avtomobilom ne bo nagrajen, vendar tudi ne bo kaznovan. Ljudje so tako navezani na svoje avtomobile, da jim s kaznimi ne moremo kar reči, naj se ne vozijo več!

S podjetjem CVS Mobile, ponudnikom telematskih storitev za gospodarska vozila, s katerim smo razvili aplikacijo 1,2,3Ljubljana, smo se že pred leti znašli v podobnem projektu. Najprej sem nekoliko dvomil, ali lahko s svojim antropološkim znanjem karkoli prispevam k razvoju tehnologij in ali lahko sploh vzpostavim skupni jezik z inženirji. Sčasoma so se v ekipi razvile zanimive debate. Pogovarjali smo se recimo, da je spremljanje in nadziranje s tehnologijami podobno Velikemu bratu iz Orwellovega romana 1984, in ugotovili, da Veliki brat ni nujno nekdo, ki je zloben, vas nadzira in popravlja vaše napake. Lahko je tudi nekdo, ki vas prime za roko, vam pomaga na poti in vas usmerja.

Izkazalo se je, da vozniki tovornjakov dejansko potrebujejo tak občutek varnosti, ki jim ga dajo tehnologije, ko so na poti daleč od doma. Sistem za klic v sili iz vozil eCall, ki ga razvijajo v Evropi, zagotavlja podoben občutek tudi v osebnih vozilih. Zagnali naj bi ga letos v Evropi, najprej celo v Sloveniji: v vsakem novem avtomobilu, ki ga bodo prodali na evropskem trgu, bo nameščena naprava, ki bo voznika prek satelita natančno locirala. Če bodo senzorji v vozilu zaznali hudo trčenje, bodo lahko takoj na pomoč poslali rešilca. S pomočjo sistema eCall naj bi reševalno vozilo prišlo na kraj nezgode 40 do 50 odstotkov hitreje kot sedaj.

To je prednost sistema, po drugi strani pa je res, da smo ves čas opazovani, nadzorovani. Kako se bodo v prihodnje razvijale tehnologije, odločamo v resnici sami. Antropologi lahko pri tem opazujemo človeške vidike, pa tudi etično-moralne zadržke pri uporabi tehnologij. Te nam sledijo na vsakem koraku prek mobilnih telefonov, brskalnik Google ve o nas več kot mi sami. Toda od tehnologij se ne moremo kar odklopiti, saj smo drugače asocialni, nepopolni in nekompetentni v sodobni družbi. Na neki način smo postali kiborgi, mobilni telefoni pa so naši podaljški, ki se jim ne moremo več odpovedati.

Telefoni so manjše sodobno zlo, večje je prevažanje z osebnimi vozili. Naša prva zamisel je bila, kako zmanjšati izpuste osebnih vozil s tem, da bi s pomočjo aplikacije ljudje vozili bolj previdno in varčno. Razmišljali smo podobno kot pri Toyotini aplikaciji za iphone A Glass of Water, pri kateri nivo vode v kozarcu kaže, ali prehitro zaviraš in ali preveč pospešuješ. Več vode ko ostane v kozarcu, boljši voznik si. S to aplikacijo se dejansko zmanjšajo poraba goriva in izpusti CO

2

Raziskave kažejo, da so denimo kolesarji šestkrat bolj zdravi od drugih udeležencev v prometu, ki se prevažajo z motornimi vozili. Navkljub vdihavanju izpušnih plinov in verjetnosti, da jih podre avto, so pozitivni učinki kolesarjenja na zdravje mnogo večji, kot je morebitna škoda.

Avtomobili so za mnoge nepotrebni, so finančno breme, hkrati pa se čutimo zanje moralno odgovorni. Zanje skrbimo marsikdaj bolj kot za lastne otroke in zase, tudi več denarja investiramo vanje kot v svoje zdravje. Nekateri prevozijo le 5000 do 10.000 kilometrov na leto, avto pa jih kljub temu stane do 3000 evrov na letni ravni, kar je sedem evrov na dan. Samo zato, da vozilo imajo in jim stoji parkirano pred blokom. Nam vozilo res zagotavlja samostojnost?

Res me zanima, kakšna bodo avtonomna vozila, ki jih zdaj razvijajo. Upam, da avtonomnost pomeni tudi, da se bo vozilo samo odpeljalo na registracijo in prišlo pome, ko ga bom potreboval. To bi bila idealna rešitev. Vsekakor pa bo avto, ki ga vozimo sami, relikt prejšnjega stoletja. To prevozno sredstvo je najbolj zaznamovalo 20. stoletje, tako ljudi in njihov način življenja kot tudi podobo mest, ulic in cest. Zdaj smo priče novemu prelomu na področju mobilnosti. Verjetno ne bo šlo za revolucijo, temveč prej evolucijo: vozila, ki jih imamo, bodo postajala čedalje bolj samostojna. Že zdaj lahko nastavimo hitrost s tempomatom in se udobno zleknemo v sedežu. Prej ko slej bomo spustili še volan.

Nekoč smo se ljudje premikali tako, da smo hodili in tekli. Naše telo je še vedno ustvarjeno, da se giba. Lieberman sicer pravi, da je poljedelska revolucija bistveno spremenila naš način življenja, sam pa mislim, da ga je še bolj industrijska revolucija. Takrat so začeli stroji delati namesto nas in nas razbremenili fizičnega dela. Kmalu po začetku industrijske revolucije so izdelali prva vozila, ki so se premikala sama, medtem ko smo se prej prevažali z živinskimi vpregami, ježo konj, peš. Avto je postal luksuz, ljudje pa smo narejeni tako, da v luksuzu uživamo. Če imamo na voljo dve opciji, skoraj vedno izberemo lažjo pot. Zakaj bi šli peš po stopnicah, če nas lahko pelje naprava? Čeprav bomo sčasoma zaradi tega v slabši fizični kondiciji, z več boleznimi neskladja, kot jih imenuje Lieberman, to dejstvo raje potlačimo – podobno kot pri kajenju, kjer nas napisi na cigaretnih škatlicah nič kaj ne premaknejo. Navajeni smo, da živimo udobno in da uživamo, razvade pa je težko spreminjati.

Biološka oziroma fizična antropologija, ki se trudi razumeti telesnost človeka in njegovo evolucijo, ima v Evropi na žalost dostikrat slab prizvok. Pridobila ga je med drugim zaradi nacistične izkušnje pred in med drugo svetovno vojno ter zaradi dr. Josefa Mengeleja in drugih tako imenovanih antropologov, ki so z nehumanimi poskusi na ljudeh »izboljševali« raso.

Če se na tak način ukvarjaš s fizično antropologijo, seveda zapadeš v rasizem, saj začneš iskati vidne razlike med ljudmi, opisovati njihovo barvo kože in značilnosti, kot sta naklon lobanje in steatopigija, torej povečanje zadnjice zaradi kopičenja maščobe. Osredotočiš se na fizične razlike med ljudstvi namesto na njihove kulturne značilnosti. Med antropologi je zaradi slabih izkušenj iz preteklosti še vedno prisoten strah, da bi se sploh ukvarjali s tem, kakšni smo ljudje po fiziognomiji, zato je to področje postajalo vse bolj domena raziskovalcev s področja medicine in športa oziroma se mu posvečajo na biotehniški fakulteti. Res pa je, da antropologija potrebuje oboje, torej preučevanje družbeno-kulturnih in fizičnih značilnosti ljudi, a seveda s primerno kritično noto.

Pomanjkljivost Liebermanove knjige je morda ravno v tem, da se je avtor osredotočil na telo predvsem z vidika fizične antropologije in medicine, umanjka pa mu kulturni vidik, torej kako razumemo in kultiviramo svoje telo. S telesom in njegovim kultiviranjem so se antropologi veliko ukvarjali. Eden od začetnikov sodobne antropologije Marcel Mauss je razpravljal, kako ljudje uporabljamo telo v različnih skupnostih in kako so kulturno pogojeni, recimo, sedenje žensk in moških, hoja, tek, miganje z boki, načini plavanja. Teh telesnih tehnik se priučimo v skupnosti, ponotranjene navade ali habitus, kot jim pravita Marcel Mauss in Pierre Bourdieu, pa pomenijo naš diapazon ravnanja v družbenem okolju. V skoraj nobeni situaciji ne moremo čez to, zato lahko pride tudi do medkulturnih trkov.

O tem govori Malcolm Gladwell v knjigi Prebojniki, kjer opisuje primer italijanske enklave v kraju Roseto v ZDA sredi 20. stoletja. Ugotavljali so, da imajo tam izredno malo kardiovaskularnih obolenj. Najprej so domnevali, da ima pri tem zasluge mediteranska dieta – torej da uporabljajo več olivnega olja in jedo hrano, ki manj obremenjuje srce in ožilje. Vendar se je izkazalo, da to sploh ne drži. Olivnega olja v Rosetu takrat sploh niso imeli na voljo, namesto tega so za cvrtje uporabljali svinjsko mast, in to v precejšnjih količinah. Tudi gibali se niso kaj dosti, veliko jih je kadilo. Po dolgih letih raziskav so ugotovili, da je tisto, kar ohranja zdravje v skupnosti, v resnici zelo nizka raven stresa. Živeli so neobremenjeno in zato so bili zdravi. Neobremenjeni pa so bili zato, ker so bili izjemno povezani med seboj in ker so si zaupali. Če se je komu zgodilo kaj slabega, ga je vedno nekdo podprl. Če pa se je kdo preveč odmaknil, recimo popil preveč alkohola, so ga drugi hitro potegnili nazaj.

Tak medsebojni nadzor, o katerem sem govoril tudi na primeru prometa, sploh ni slab. Zaradi njega živimo po skupnih standardih, s tem pa tudi bolj zdravo, umirjeno in dlje. Lieberman uporabi zanimiv izraz libertarni paternalizem oziroma mehki paternalizem: to je tisto, kar ljudje dejansko potrebujemo in česar si želimo, torej neko obliko nadzora, zaradi katere postanemo boljši in se več gibljemo. Ni pa nujno, da je to nadzor »od zgoraj«, torej s strani države. Ljudje se lahko medsebojno nadzirajo ter se z opozorili in nasveti spodbujajo med sabo.

Psiholog Mihaly Csikszentmihalyi v knjigi The Flow ugotavlja, da ljudje sploh nismo najbolj srečni takrat, kot si zamišljamo, da bi morali biti srečni, recimo ko počivamo. Predstavljajte si poležavanje pred televizorjem ali pa na plaži tihomorskega otoka s koktajlom v roki. Zdi se božansko, ampak ne, takrat nismo najbolj srečni! Retrospektivno doživimo optimalno izkušnjo, ko smo dejavni, ko nekaj počnemo, četudi nam ni najbolj všeč. Ko smo srečni, vedno tudi nekoliko trpimo, kar je zanimiv paradoks. Ko tečemo, recimo, smo zaradi različnih nevrotransmiterjev, ki se sproščajo, srečni, čeprav zraven trpimo. S športom lahko postanemo tudi zasvojeni, saj nam daje občutek zadovoljstva ob prestanih mukah. Ne vem pa, če lahko kdo reče, da je srečen, potem ko je celo popoldne gledal televizijo, jedel zraven kokice in pil kokakolo.

Sreča je, ko se za nekaj potrudiš, ko prečkaš meje svojih zmožnosti, ko postaneš nadčlovek v Nietzschejevem smislu. Ko plezalci plezajo v steni, ki je bolj zahtevna od prejšnje, opisujejo takšne trenutke, da so trajali nenormalno dolgo oziroma so minili v hipu. V ekstremnih trenutkih nam čas nenavadno mineva, pojasnjuje Csikszentmihalyi. Morajo pa biti ti izzivi, akcije ravno prav zahtevni. Če igram tenis proti vrhunskemu tenisaču, bo to prezahtevno zame, če igram proti veliko slabšemu igralcu, spet ne bom zadovoljen. Potrebujem ravno pravšnjega nasprotnika, ravno pravšnji izziv.

Vedno potrebujemo povratno informacijo o tem, kaj počnemo čez dan – tako kot se pogledamo v ogledalo po prekrokani noči in smo šokirani nad seboj. Opazimo, da se nam je telo razlezlo, ali da smo videti bolje, če hodimo v fitnes; na slednje smo ponosni. Ljudje smo tudi čudni. Hodimo v fitnes, vendar se tja in nazaj peljemo z avtom. Še več: zapremo se v prostor, gonimo sobno kolo, za to plačamo deset evrov, nakar se z avtom odpeljemo domov. Lahko bi se na fitnes ali v trgovino peljali vsaj s kolesom, tako pa škodimo sebi, mestu in svetu. Ljudje se niti ne zavedamo, kakšne neumnosti počnemo, saj nimamo ogledala. Našo aplikacijo skušamo izdelati ravno v smislu ogledala. Kupil sem si »pametno uro«, ki mi šteje korake. Vsak večer znova sem presenečen, kako malo se gibam, in vsakič znova sklenem, da bo jutri drugače. Ampak to obljubim samo sebi, ljudje pa potrebujemo način, da spremljamo in nadziramo drug drugega.

Fitnes sam po sebi nima drugega namena, kot da se posameznik bolje počuti. Če pa z vsakim korakom, ki ga naredimo, prispevamo lasten trud za lokalno skupnost, za druge, za boljše okolje, kar smo vključili tudi v našo aplikacijo, potem ima gibanje smisel. Potem si uporabnik reče, »pa dajmo še malce stisniti«, in zato hodi nekoliko več, kot bi se mu zdelo tisti dan potrebno.

Lieberman meni, da bomo najverjetneje postali bitja, napol podobna koralam, torej sedentarna bitja, ki bodo pri miru oziroma se bodo zelo malo gibala. Za nas bodo skrbele naprave, mogoče roboti, ki nas bodo vozili in hranili. To je precej distopična različica prihodnosti. Lahko pa se tudi »zbrcamo« iz mirovanja, čeprav je ta pot veliko težja. Podobno je pri samovozečih vozilih, ki nas lahko peljejo v dve smeri: bodisi se bomo zaradi njih več gibali bodisi bodo ta vozila postala invalidski vozički, v katerih se bomo prevažali po svetu in bodo naša telesa samo še sodi za možgane. Ostali nam bodo torej samo možgani, preostali deli telesa pa bodo sčasoma odveč.

Zanimiva je še možnost, o kateri govori James Lovelock, avtor hipoteze Gaia. Naš planet razume kot velikanski organizem, ki s povratnimi zankami poskrbi zase in reagira na zunanje dejavnike. V svoji zadnji knjigi A Rough Ride to the Future pojasnjuje, da nas zdaj čaka radikalna transformacija. Ustvarili smo umetno inteligenco, utemeljeno na siliciju, ki bo nadgradila naša telesa in možgane. Med transformacijo bodo naša uboga telesa, ki temeljijo na ogljikovih spojinah in so občutljiva za podnebne spremembe, ki smo jih pravzaprav sami povzročili, postopno izginila. Ne bodo več potrebna. Znanje in inteligentnost bomo samo prenesli na drug medij, torej na elektronske elemente in integrirana vezja. Takrat bomo tudi zaključili s fitnesom in podobnimi nesmisli fizičnega telesa, saj bomo obstajali le še digitalno.

Nedvomno smo se znašli na prelomni točki, treba je narediti preklop v odnosu do telesa, ki smo ga zanemarili. Po drugi strani obstaja še kult telesa, ki ga spreminjamo ne samo s fitnesom ali tehnologijami, temveč tudi z implantati, liposukcijami, kolagenom, botoksom, silikonskimi vsadki, invazivnimi kirurškimi posegi; naše telo spreminjamo do te mere, kot ga doslej še nismo mogli. Celo pod kožo si vgrajujemo elektronske vsadke, na primer čipe RFID, s katerimi lahko odpiramo vrata, plačujemo storitve, in tako v resnici postajamo kiborgi.

Giorgio Agamben je v delu Homo sacer pisal o liku iz starega Rima, svetem človeku, ki so ga izobčili iz družbe in ga je lahko kdorkoli ubil – niso pa ga smeli žrtvovati v obredih. Pojasnjuje, da smo človeka in telo v zgodovini na tak način večkrat razčlovečili. Najhujša razčlovečenja so se zgodila v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, ki se v drugačnih oblikah vedno znova pojavljajo in ponavljajo. Ne bi rekel, da telo ne more biti več sveto, zagotovo pa telo ni več edino zavetišče naše identitete. Ta se je preselila drugam, v virtualne prostore, ki so ravno tako resnični. Če pustiš partnerja prek facebooka ali užališ prijatelja po sms, ima to hude posledice v fizičnem svetu. Fizično telo pa kljub razvoju tehnologij ostaja izhodišče našega bivanja, hočemo ali nočemo. Še vedno moramo jesti, opravljati fizične potrebe, spati.