Anywar Ricky Richard, nekdanji otrok vojak: Ali ubijaš ali si ubit

Kony, nekdanji ministrant, je med desetimi najbolj iskanimi zločinci na svetu. Skupno je LRA ugrabila približno 66.000 otrok. Tistim, ki jim uspe pobegniti, pomaga Anywar Ricky Richard, ustanovitelj organizacije Prijatelji sirot, ki skrbi za ugrabljene otroške vojake, njihove starše in okužene z virusom HIV. Richard njihove težave dobro razume. Ko je imel 14 let, je bil ugrabljen, da je postal vojak. Zajeli so ga skupaj z bratom, ki je štel 16 let.

Bil je petek. Ugrabili so naju v domači vasi. Druge člane družine so zvezali in v hiši žive zažgali. Mamo, očeta in tri sestre. Z bratom sva stala pred hišo in poslušala njihove krike, ko so goreli. Prisilili so naju, da gledava do konca, dokler se ni hiša sesedla.

Ko kot otrok poslušaš grozote o LRA, se ti zdi, da so to pošasti in ne normalni ljudje. Zato se otroci nismo bali neznancev. Na dan ugrabitve smo najprej slišali za napad na tržnici kakšna dva kilometra stran. Ko smo poizvedovali za informacijami, nas je iz zasede obstopila druga skupina mož. Najprej so nas prijazno vprašali, kako smo, nakar so potegnili orožje na dan in nas začeli pretepati. V tistem trenutku smo se zavedeli, da smo ugrabljeni.

Daleč v gozd. Slekli so nas in nas prisilili, da spimo na tleh. Prvo noč nisem zatisnil očesa. Z bratom sva mislila, da naju bodo ubili. Nisva vedela, da nas hočejo prevzgojiti v vojake. Za v usta smo dobili nekaj korenin in plodov. Pili smo le, kadar smo prečkali reko ali potok.

Dve leti in pol. V gozdu ves čas razmišljaš o begu, kar pa zaradi stalnega nadzora ni lahko. Bratu je prvemu uspelo pobegniti. Vrnil se je v domačo vas, vendar doma ni bilo več. Tudi drugi sorodniki so bili mrtvi. Travma je bila zanj prehuda, zato je storil samomor.

Seveda sem. Ko sem pobegnil, sem hotel najprej poiskati brata. Odšel sem v domačo vas, kjer so mi povedali za bratov samomor. Zlomil sem se. Bil sem sam, brez vsega.

Nič, kmalu so me spet zajeli. Mislil sem, da bom umrl. Ko te drugič ugrabijo, ti ne dajo še ene priložnosti, ampak te ubijejo. Zvlekli so me na cesto, slekli in me zvezali. Bilo jih je kakih petnajst. Imel sem srečo, da je prišel mimo eden od poveljnikov LRA in me prepoznal. Nekoč je bil moj poveljnik. Pristopil je in me gledal v oči. Nepremično dve minuti. Vprašal me je, kje so moja oblačila. Povedal sem mu, da so me slekli. Ukazal jim je, naj me razvežejo in mi vrnejo oblačila. Rešil mi je življenje, ker sem nekoč jaz njemu rešil življenje. Ko sem bil prvič ugrabljen, so naši četi priključili desetletnega dečka in ga urili za vojaka. Takoj so mu dali puško v roke, ker smo morali v boj. Ko se je začelo streljanje, je ponesreči ustrelil poveljnika. Vsi smo mislili, da je mrtev. Hotel sem mu vzeti orožje, kar je v boju običaj, toda ko sem pristopil do njega, sem opazil, da še vedno diha. Drugi so se razbežali, zato sem ga zvlekel na varno in mu tako rešil življenje. Ostal mi je hvaležen in se mi odkupil.

Ne, kmalu sem spet pobegnil. Vrnil sem se v domačo vas, a tokrat nisem bil tako naiven. Vedel sem, da mi bodo sledili, zato sem se dobro skril. Hodili so po vasi in kričali, naj se predam ali pa bodo požgali vas. Hoteli so nas prestrašiti, toda človek, ki me je skrival, mi je dal nekaj denarja in organiziral pobeg. Poslal me je v mesto Jinja na vzhodu Ugande, kamor LRA s svojim vplivom ni segla.

Zaposlil sem se v tovarni džina, vendar me je vleklo domov, kjer so moji trpeli v vojni. Prijatelji v Kampali so bili prepričani, da se mi je zmešalo. Po eni strani so imeli prav, kajti na severu sem bil nenehno v smrtni nevarnosti. Ko sem pomagal žrtvam, so me trikrat ustrelili. Sodelavci so jo odnesli še slabše, veliko osebja smo izgubili. Iz tega prostovoljnega gibanja se je razvila organizacija Prijatelji sirot.

Žrtvam vojne poskušamo omogočiti vrnitev v skupnost. Naše delovanje usmerjamo v razvoj izobraževalnih programov, vzpostavitev miru, spoštovanje človekovih pravic in zdravljenje okuženih z virusom HIV. Ponujamo formalno in neformalno izobraževanje. V formalno izobraževanje smo vključili pobegle otroke, ki so bili dovolj mladi, da so se lahko vrnili v redno šolo. Toda nekateri so bili v gozdu deset, petnajst let in so prišli nazaj kot odrasli ljudje, ki znajo rokovati samo s puško. Poskrbeli smo, da dobijo poklicno izobrazbo in postanejo koristni za skupnost. Izobrazili so se za zidarje, mizarje, čevljarje, mehanike… Ključno je, da takoj po zaključku izobraževanja dobijo delo in se vključijo v družbo.

Vojna na severu Ugande je bila zelo posebna vojna. Divjala je le v delu države in med domačim prebivalstvom. Poglejte moj primer, ugrabili so me in nato prisilili, da streljam na lastno skupnost. Problemi so hudi, med ljudmi je vzklilo sovraštvo na osebni, družinski in širši družbeni ravni. Otroci se vrnejo travmatizirani, zato svoje občutke skrivajo. Težko je priti nazaj med ljudi in povedati, da si bil posiljen ali da si ubil več deset ljudi. Mnogi se bojijo, da jih bodo zaradi storjenih zločinov strpali v zapor. Veliko zgodb je zamolčanih. Moramo jih nekako pripraviti do tega, da se odprejo. Koristi nam, da ljudje v organizaciji delimo isto zgodbo. Lažje se odprejo, če najprej slišijo našo plat.

Njihov položaj je še slabši. Morale so se bojevati, nositi orožje, hkrati pa so jih še ves čas posiljevali. Poveljniki so si jih izmenjavali drugo za drugo. Širil se je virus HIV, otroci so se rojevali sredi gozda brez vsakršne zdravniške pomoči… Stare so bile komaj dvanajst, trinajst let.

V naši organizaciji imamo trenutno v oskrbi tri takšne otroke. Tudi njih poskušamo usposobiti za normalno življenje. Njihov problem je toliko večji, ker gledajo nanje kot na potomce vojakov LRA, zato jih nočejo sprejeti kot ostale.

Ne. LRA je osnovana na desetih božjih zapovedih. Joseph Kony je tem dodal še dve – ne drogiraj se in ne pij alkohola. Otroci zato niso pili niti se niso drogirali. LRA je imela drugačen način pranja otroških možganov.

Pred nas so pripeljali otroka, ki so ga ujeli na begu. Vrgli so ga na tla in pretepali. Videl sem, kako so mu zlomili prste, roko, nogo… Eden od poveljnikov je vzel pištolo in nam ukazal: »Pridite bliže. Zdaj boste vi ubili tega otroka.« V roke smo dobili nož in vsak je moral enkrat zarezati. Toda ker nas je bilo preveč, so nam ukazali, naj drug za drugim stopamo po krvavečem otroku. Ko je umrl, je poveljnik zakričal: »Kdor bo poskušal pobegniti, bo umrl na enak način. Ubili ga ne bomo mi, ampak drugi otroci. In vsak otrok, ki ga boste ubili, se vam bo prikazoval v nočnih morah.« S takšnimi grozotami ti operejo možgane. Hkrati so nam pravili še zgodbice, da pobeglega otroka ujame velika kača, ga piči in pripelje nazaj v LRA.

Vojska otroke zgolj ugrabi. Otroci nato ubijajo. Ko ubiješ prvega človeka, si zgrožen. Ko ubiješ petega, postane rutina. V LRA so otroci v prvih bojnih vrstah. Kdor se je upiral ali ni zdržal dolgih pohodov s težkim orožjem, so ga ubili. Orožje je bilo uperjeno vate z obeh strani.

Če si zraven dve leti in pol, se temu ne moreš izogniti. Ko si v boju, hočeš preživeti. Imaš dve možnosti – ali ubijaš ali si ubit. Ena napaka je preveč. Vsak dan vidiš nove mrtve.

Ne vem. Verjetno je.

Sem. Kadar ni med vojaki, se zdi kar normalen. Toda ko je v vlogi vrhovnega poveljnika, je oster in grob. Med govorom je zelo divji.

Takšno razmišljanje je žal zelo pogosto. Biti moram previden, kaj bom povedal, ker nočem razjeziti vlade. (krajši premor) Dejstvo je, da je bila to državljanska vojna. V njej so se borili ljudje iz iste države, a le v delu države. Vlada verjetno ni hotela, da se o bojih govori v Kampali in na jugu Ugande.

Travma ostaja. Moram jo sprejeti in z njo živeti. Kadar povem svojo zgodbo, še nekaj dni ne pridem k sebi. Noč po intervjuju me bo tlačila mora, sanjal bom o smrti svojih staršev. A pomembno je, da ohranim pozitivno držo in sprejmem svojo usodo. Ni lahko. Toda ko pomagam drugim žrtvam in vidim njihov napredek, mi to da novo energijo. To je moje največje zadoščenje.