Bogdan Biščak: Kitajski zid ni zadržal Mongolov in te žice ne bodo zadržale beguncev

Gospod Biščak, zakaj ne marate traktorjev in harmonik?

Ni čisto res, da jih ne maram. Traktorji so mi všeč, ko jih vidim na njivi, ne maram pa jih, kadar povzročajo nepotreben hrup. In ta hrup, o katerem sem govoril v tvitu (ta se je glasil: »Domobranski shod v Šenčurju. Še zmeraj predmoderno – traktorji in harmonika. Obsojeni na poraz,« op.p.), je bil po mojem prepričanju ne le nepotreben, ampak tudi strašljiv. Menim, da so traktorji lahko primerno sredstvo protesta, ko gre za kmečka vprašanja. Ko pa so ugrabljeni za izražanje nasprotovanja beguncem, so anahronizem oziroma nekaj izrazito predmodernega. Tako harmonike kot traktorji. V tvitu sem omenil tudi domobranskost. Morda bi moral, da ne bi zbudil toliko averzij, napisati dve besedi, torej domo branci. Ne morem pa zanikati, da sem namerno uporabil besedo z negativno konotacijo, saj sem želel opozoriti, da se tukaj brani dom pred ljudmi, pred katerimi ga evidentno ni treba braniti. Če kdo potrebuje obrambo in pomoč, so to begunci, ki prihajajo, ne pa domačini, ki gredo s traktorji na cesto. Takšno ravnanje kaže odsotnost humanizma, ki me je prvič globoko presenetila, ko je šlo za izbrisane. Sedaj se mi to dogaja drugič.

Traktor in harmonika sta bila samo prispodoba, tisto, kar je obsojeno na poraz, je predmodernost, zaverovanost v neke druge čase, v svet, ki se upira univerzalnosti človekovih pravic. S protesti se beguncem odreka prav njihova človeškost. Skuša se prikazati, da smo mi mi, oni pa nekaj drugačnega, slabšega. Gre za užitek skupinske samoidentifikacije, ki je bila imanentna domobrancem. Napisanim z eno besedo. Ti svojega doma – spomnimo se – prav tako niso branili pred tistimi, pred katerimi ga je bilo treba braniti. Velika razlika je, ali se čutiš ogroženega pred napadalci ali pred tistimi, ki potrebujejo pomoč.

Moje navedbe so bile mišljene bolj dolgoročno. Spomnimo se le izbrisanih. Med načinom reševanja njihove kalvarije in sedanje begunske vidim izrazite vzporednice. Lagalo se je takrat in laže se danes, izkorišča se strah, glede katerega se strinjam s Pavletom Gantarjem, da gre v resnici za sovraštvo. Sam bi rekel, da gre za sovraštvo, ki je pogojeno s strahom. Toda ta strah se namerno razpihuje z lažmi in s privzemanjem občutka, da smo na eni strani mi, na drugi strani pa so tujci, ki hočejo naša delovna mesta, naša proračunska sredstva... Tudi takrat so tisti, ki so nasprotovali izbrisanim, kratkoročno izrazito pridobili. Ne gre sicer zanemariti takratne »utrujenosti« LDS, vendar pa je prav zgodba z izbrisanimi odigrala ključno vlogo pri zmagi SDS na volitvah leta 2004. Tudi danes gredo stvari v tej smeri. Mislim sicer, da se je politična kampanja na temo beguncev, če se želi z njo zmagati na volitvah, začela prezgodaj, vsekakor pa je to njen namen. Toda zgodba z izbrisanimi se je vendarle končala tako, kot bi se morala razplesti že na začetku; v tem smislu so bili tisti, ki so si prizadevali, da izbrisani ne bi prišli do svojih pravic, poraženi.

LDS se je s popravljanjem krivic res začela ukvarjati šele po prvi razsodbi ustavnega sodišča. Sam sem bil že pred tem del LDS in moram priznati, da o izbrisanih in o njihovih problemih nisem imel pojma. Kot tudi mnogi drugi ne.

Saj tudi vas novinarjev ni zanimalo. O izbrisanih pravzaprav ni bilo člankov, dokler to ni postal politični problem, na katerem se je odvijala politična bitka. In mimogrede: kot je LDS odigrala neprimerno vlogo pred odločitvijo ustavnega sodišča, saj bi kot stranka na oblasti morala biti s tem problemom seznanjena, tako ste mediji negativno vlogo odigrali po tem. Lahko vam ni všeč, kar govorim, toda medijsko spremljanje izbrisanih je bilo boksarsko: kdo bo koga, ne pa, kaj je prav. Redki novinarji so se tega vprašanja lotevali z vidika, kaj je prav. Ves čas je bilo v igri le vprašanje, ali bo SDS zboksala LDS ali ne.

Kot tisti liberalni demokrat, ki je poleg Irme Pavlinič Krebs odigral največ bitk na to temo, sem ves čas čutil pomanjkanje podpore medijev. No, lahko pa medije tudi pohvalim: danes menim, da večji mediji glede beguncev igrajo zelo pozitivno vlogo. Na koncu se je stvar glede izbrisanih končala tako, kot se je morala, in tudi zgodba z begunci se bo. Bodo pa posledice veliko hujše kot pri izbrisanih. Tudi zato, ker je v igri cela Evropa in ne le Slovenija.

Kako se odzvati na nestrpnost, je večno vprašanje, ki ga ni mogoče razrešiti z receptom za naprej, temveč je odvisno od konkretnih okoliščin. Moja dva tvita so podpihovalci sovraštva zlonamerno interpretirali. Navedbe o domobranskosti so takoj označili za vojno retoriko, mojo navedbo, da imam za sosede raje begunce kot traktorske Šenčurčane, pa za žalitev le-teh.

Ker sem takšno reakcijo teh ljudi lahko pričakoval, je umestno vprašanje, zakaj sem kljub temu to zapisal. Ali ni boljša pot, ki jo ubira Borut Pahor, ki se zmeraj zanaša na to, da se da z lepimi besedami veliko doseči? Ko je pred dnevi spet opozarjal, da je treba umiriti retoriko, sem se spomnil na knjigo Mala razprava o velikih vrlinah, v kateri je znani francoski filozof André Comte-Sponville opozarjal, da so lahko vrline, kot so pogum, poštenje, usmiljenje, v določenih okoliščinah tudi nevrline. Ali je pogumen fašist boljši od strahopetnega fašista? Glede strpnosti pa je Comte-Sponville opozoril, da je strpnost do nestrpnih nemoralna. Dobro bi bilo, če bi si predsednik Pahor prebral to poglavje. Seveda je veliko vprašanje, kdaj prenehati s strpno govorico, ko imaš opraviti z nestrpneži. Sam sem ocenil, da je Šenčur pokazal, da lepa beseda ne učinkuje več. Ali je ta ocena pravilna, bo pokazal čas. Evidentno pa je, da se s popuščanjem, ki se ga gre pri vprašanju beguncev in še pri kakšnem drugem vprašanju Cerarjeva vlada ves čas, ni prišlo nikamor. Stvari so samo eskalirale in pripeljale do točke, ko so šli ljudje s traktorji na ulice. Prišli smo do bodečih žic na meji in do odrekanja pravice šestim otrokom brez staršev, da bi se naselili v dijaškem domu.

Ali ima takšne stranke kdorkoli v Evropi? Na prvi del vašega vprašanja, torej kakšna je slovenska strankarska politika danes, bi kratko odgovoril: nekompetentna. To pa ne velja samo za Slovenijo, temveč za celotno Evropo. Evropska politična elita je izrazito nekompetentna. To se kaže v načinu razreševanja gospodarske krize, v nereševanju begunske krize... Sedanja politika je nesposobna kakršnihkoli vizij in razreševanja problemov, ki niso dnevnopolitični. Socialdemokratskih politik v Evropi praktično ni več; od Blaira dalje se je to razgrajevalo. Prejšnji teden smo si lahko ogledali angleški dokumentarni film Duh leta 1945, ki je briljantno prikazal, kakšne so bile vizije angleških laburistov po zmagi v drugi svetovni vojni, kako se je izgrajevala država blaginje in kako se je ta začela v zelo kratkem času po nastopu Thatcherjeve razgrajevati. Socialna demokracija je s kislim nasmeškom to nadaljevala. Danes se socialdemokracija ponovno izgrajuje s Sandersom v ZDA in Corbinom v Veliki Britaniji. So pa to zametki in vprašanje je, ali jim bo socialdemokratski mainstream sledil. Na evropski ravni jima ta trenutek zagotovo še ne.

Ne glede na to je Sandersu že uspelo pomakniti Clintonovo bolj proti levici. Njena kampanja, ki je bila pri socialnih temah na začetku prazna, se je nekoliko spremenila. Najmanj, kar bo uspelo Corbinu, pa bo pomik laburistov na levo. Ali lahko zmaga ali ne, meni, ki nisem Anglež, niti ni tako pomembno, pomembna pa se mi zdi sprememba duha. Podobno vlogo naj bi v Sloveniji odigrala Združena levica. Vemo, da ne more zmagati, vprašanje pa je, ali lahko pomakne politični fokus na bolj socialna vprašanja in vprašanje enakosti.

Po volitvah jo je vsekakor igrala. Z analizami, žal ne tudi s ponujanjem rešitev, je razgaljala današnji kapitalizem. V zadnjem času pa se mi kot zunanjemu opazovalcu zdi, da je izgubila zagon. Upam, da je to zgolj začasno.

SD pripravlja zakon o delavskih odkupih, kar je izrazito socialna tema. Drugo vprašanje pa je, ali je to nastalo samoniklo ali pa je posledica obstoja ZL in tem, ki jih je ta odpirala.

Tudi to vprašanje vidim bolj v kontekstu evropske kot pa zgolj slovenske politike. Povsem jasno je, da Cerarjeva vlada prav veliko drugih možnosti, kot da se prilagaja evropski politiki, nima. Če Avstrija uvaja kvote za begunce, jih mora določiti tudi ona. Se pa vendarle sprašujem, zakaj uvaja bolj rigorozne kvote, kot jih je naša severna soseda. In zakaj tedaj, ko je bil čas, ni povzdignila glasu in naredila česa, da do kvot ne bi prišlo. Begunska kriza je v veliki meri nastala zaradi posredovanja zahoda, katerega del smo tudi mi, na Bližnjem vzhodu. Treba se je zavedati, da je edina rešitev begunskega problema, da se tamkajšnje vojne končajo. Ko se tega zavedaš, pa se moraš vprašati, ali je moralno postavljati žico na mejo, da zadržiš ljudi, ki smo jih na neki način mi spravili od »domačih ognjišč«, če uporabim izraz desnice. Sploh bi se to moral vprašati Miro Cerar, ki se je nenehno skliceval na moralnost.

Vprašanje pa je, kaj je ta trenutek še mogoče narediti. Evropska levica, ki jo begunsko vprašanje sedaj tepe, je zamudila priložnost, da bi dvignila svoj glas tedaj, ko je bil čas. Čas pa je bil, ko se je odločalo o bombardiranju bližnjevzhodnih ljudstev. Tako pa se reagira od danes na jutri. Najprej vlada kritizira Orbana, ker je bil prvi, ki je v Evropi postavljal ograje, potem pa ga začne posnemati in danes smo v položaju, ko nas je ta vlada pripeljala zelo blizu skupini vzhodnoevropskih držav in njihovemu ksenofobnemu odnosu do beguncev.

Tega ne gre pričakovati. Upam pa, da se, ko to vidi, vpraša, ali je moralen človek. Pa tudi, ali je sposoben videti tri metre pred sabo. Da se bo z ograjo zgodilo to, kar se sedaj dogaja, je bilo povsem jasno. Ko postaviš ograjo, gredo ljudje okoli. Če te možnosti nimajo, jo podrejo. Kitajski zid ni zadržal Mongolov in te žice ne bodo zadržale beguncev, ko ti ne bodo imeli več izbire. Zanima me, kdo bo zaustavil skupine desettisočev ljudi. In zanima me, ali bo tedaj nekdo predlagal, da se proti njim uporabi orožje. Upam, da se to ne bo zgodilo, ob sedanji nesposobni evropski politiki pa se mi zdi tudi to mogoče.

Drnovšek, kakršen je bil kot predsednik države, zagotovo ne. Kot predsednik vlade pa je vsekakor bil pragmatik. Vendar pa je videl dlje, kot vidijo današnji pragmatiki. Verjamem, da bi se zavedal dveh dejstev. Prvo je, da nas pristop, ki ga forsira slovenska desnica in ki mu z zamikom sledi Cerarjeva vlada, postavlja tja, kjer nas Drnovšek nikoli ni hotel videti – med vzhodnoevropske države. Drugo pa je, da na dolgi rok takšna politika ne more uspeti, saj bodo ograje, ko bo pritisk prevelik, padle.

Vprašanje je, kdaj je evropskost postala nekaj, čemur se lahko posmehneš. Želel sem povedati, da je bila evropskost dolga leta naša zvezda vodnica. Ko si rekel, da se nekdo ne obnaša evropsko, si hotel povedati, da se obnaša balkansko. Danes je postalo evropsko obnašanje balkansko obnašanje. Tendence izstopanja iz demokratičnih procesov so se začele zelo izrazito kazati z nastopom gospodarske krize, ko je ekonomsko upravljanje iz rok držav članic popolnoma prešlo na neizvoljene evropske institucije. Evrska skupina na primer nima pravne podlage, nima nobenih pravil delovanja in nikomur ne odgovarja. Skozi trojko je začela uveljavljati pravila, po katerih se vodijo ekonomske politike. Ker te politike niso bile več podvržene demokratičnemu preverjanju na volitvah, so lahko postale protiljudske. Najbolj izrazito pa se je izgubljanje evropskega jaza pokazalo z begunsko krizo. Če EU ne bo rešila begunskega vprašanja, in mislim, da ga ne bo, se bo nadaljevala njena počasna dezintegracija.

Na nekaterih spektrih svojega delovanja Evropa ta trenutek še predstavlja nekaj pozitivnega. Ampak tega je vse manj. Zanimivo bo opazovati Varufakisovo pobudo Za demokratizacijo Evrope. Veliko dobronamernih ljudi si danes predstavlja rešitev problemov s federalizacijo in demokratizacijo evropskih institucij. Se pa bojim, da je Varufakisovo prizadevanje izrazito entuziastično in naivno.

Mislim, da ne. Pa ne zato, ker to ne bi bila dobra rešitev, temveč zato, ker je ni mogoče uresničiti. Sedanja situacija nekaterim, mislim predvsem na države kreditodajalke z Nemčijo na čelu, omogoča toliko privilegijev, da na federalizacijo nikoli ne bodo pristali. Treba je torej pogledati, kaj je v sedanjem položaju realno mogoče uresničiti. Resno bi morali razmisliti, da se gre korak nazaj. Da se torej EU odvzame nekatere pristojnosti, v prvi vrsti monetarno politiko, in se jih povrne državam članicam. S tem bi demokracija spet dobila večjo težo, hkrati pa bi omogočili, da se Evropa v manj napetih procesih kdaj v prihodnje približa federalističnemu idealu.

Nekoč sem dejal, da je privilegij desnice, da zmaguje brez programov oziroma s tem, da za rešitev ponuja samo sebe. Hotel sem reči, da leva politična opcija te možnosti nima, saj levosredinski volilci tega ne »kupijo«. Cerar je dokazal, da sem se motil in da je torej s tem, da ponudiš samega sebe kot rešitev, mogoče zmagati tudi na levici.

Ja, a je PS vendarle pripravila neki resen program. Kasneje se je sicer pokazalo, da so ga redko brali, vsaj ponudili pa so ga. Cerarjevi so pred volitvami vztrajno ponavljali, da osemdeset strokovnjakov pripravlja program, a vsi vemo, da ta ni nikoli nastal. V nekaterih tekstih sem opozarjal, da je zelo občutljivo dobiti volitve s temo morale. Kot je bilo zelo občutljivo za Zares, da je uporabljal izraz »nova politika«. S tem izrazom je sicer mogoče zmagati na volitvah, je pa na njem zelo težko vzdržati. Po šestih mesecih je namreč za volilce vsaka nova politika stara politika. S temo morale pa je nemoralno zmagovati. Na eni strani zato, ker je tudi to temo v politiki nemogoče vzdrževati, predvsem pa zato, ker morala pač ni noben program. S tem družbe ni mogoče peljati naprej. Sicer pa je SMC konglomerat različnih ljudi, ki so ob vstopu v stranko mislili, da jih združujejo isti nazori, kasneje pa se je pokazalo, da to ne drži. Od daleč ocenjujem, da se opotekajo iz problema v problem, ne da bi imeli pred njegovim nastankom kakršnekoli smernice, kako ga bodo reševali.

Če se bo občutek, da vlada ne obvladuje stvari, še poglabljal, je to mogoče. Bolj verjetno pa se mi zdi, da bo SMC na prihodnjih volitvah prišla v parlament, a z dvakrat ali trikrat slabšim rezultatom, kot ga je dosegla na prejšnjih.

Gregor Golobič, ki je običajno večji pesimist od mene, pravi, da potrebujejo volilci še eno lekcijo in da bodo še enkrat stavili na tako imenovane nove obraze. Ki so v resnici vedno stari obrazi. Tudi Cerar in Janković sta bila del politike že precej časa pred ustanovitvijo stranke. Novi obrazi lahko pridejo v parlament s petimi, šestimi, sedmimi odstotki, to je na primer uspelo Dominiku Černjaku in Luki Mescu, zmagajo pa lahko le stari obrazi. Le z njimi namreč lahko volilec vzpostavi relacijo zaupanja. Zgodba o novih in starih obrazih je v resnici šarada, s katero se želi prikriti, da se ne bo nič spremenilo, in tudi, za kaj bi v politiki v resnici moralo iti. Za ideje, vizije, projekte... Ko se pogovarjate o starih in novih obrazih, pa trud s presojanjem, kaj nekdo vsebinsko ponuja, ni potreben; tako volilcem kot politikom je delo močno olajšano. Bojim se torej, da bomo še enkrat šli skozi takšno izkušnjo, upam pa, da nam ne bo treba.

Ne. A ga tudi pred zadnjimi volitvami nisem videl, dokler se niso mediji odločili, da je to Miro Cerar. Mediji so vzpostavili to pričakovanje do novih obrazov. Stari politiki vsekakor ni bilo do tega.

Kdorkoli že to je, kajne?! Tudi njim ne. Oni bi – že zato, ker so strici in imajo določena leta – raje stavili na poznane ljudi, s katerimi so imeli dobre odnose. Vendar ne trdim, da so mediji propagirali Cerarja kot Cerarja. Postavili so se na stališče, da potrebujemo nove obraze in da v stari politiki ni mogoče iskati rešitev. S tem drugim delom se lahko celo strinjam, očitno pa je, da rešitev tudi od novih obrazov ni. Kdor je natančno bral Cerarjeve tekste, ki so nastali, še preden je vstopil v politiko, je bil lahko skeptičen, kaj se bo iz tega izcimilo, saj so bili vedno le sodba o moralnosti ravnanja drugih. Nikoli pa ni v njih ponujal nič vsebinsko novega.

Paul Krugman je pred kratim napisal kratek tekst v podporo Clintonovi. Njegova teza je bila, da stavi nanjo zaradi vseh bitk, v katerih je že pokazala, da zna obstati. Za Sandersa sicer ne misli, da je neizvoljiv, se pa sprašuje, kako bi preživel napade republikanske mašinerije, ko bi se pokazalo, da je resen tekmec. Mislim, da je pri nastajanju novih strank na desnici zadeva zelo podobna. Nekdo, ki ga SDS ne bo požegnala, se bo moral soočiti s hudimi napadi, in vprašanje je, ali jih bo preživel.

Mislim, da gre za osamljene jezdece in da so te zgodbice za nadaljnjo pot SDS nepomembne. Dokler bo njen predsednik Janez Janša, bo SDS to, kar poznamo. Za nekatere nekaj pozitivnega, za druge – tudi zame – pa zelo negativnega. V njeno spremembo pa do takrat ne verjamem.

Kakšen med njimi se sicer lahko odloči tudi za SDS, res pa je, da ljudje Janševo stranko bodisi zelo odločno podpirajo bodisi so močno proti njej, zelo malo pa jih v javnomnenjskih anketah SDS navede kot svojo drugo izbiro. Tudi volitve vedno znova pokažejo, da je domet slovenskih demokratov na eni strani omejen, na drugi strani pa trdno določen. Težko torej močno izgubijo, težko pa tudi dobijo veliko več kot 20 odstotkov. Janez Janša lahko na prihodnjih volitvah zmaga, še zlasti, če se na levici ne bo vzpostavila neka stara ali nova stranka, ki bi po mnenju ljudi lahko povezala pretrgane levičarske konce starih in novih obrazov.

To sta dve zelo različni vprašanji. Srečujeva se občasno, saj sva bila in sva še prijatelja. Včasih greva tudi skupaj v hribe. O politiki se seveda pogovarjava, brez tega ne gre, vendar predvsem zabavljava čez njo. Ambicije, da bi skušala vplivati, pa že dolgo nimava več.

To se pojavlja v medijih, ki jih v dobršni meri obvladuje desnica. Te članke predvsem motivira strah, da bi se nekdanji liberalni demokrati in zaresovci vrnili v politiko. Objavljajo jih na zalogo, da bi to možnost preprečevali. Vendar pa omenjene navedbe nikakor ne držijo. Čeprav bi bilo po mojem mnenju dobro, če bi držale.

Nekoč sem slišal zgodbo, za katero sicer ne vem, ali je resnična. V veliki multinacionalki so mlademu nadebudnemu strokovnjaku dali tri milijone dolarjev za uresničitev nekega projekta. Projekt je bil popolna polomija. Ko je dal direktor podjetja poklicati mladega strokovnjaka v svojo pisarno, je fant napisal odpoved in mu jo odnesel. Direktor pa je zgroženo dejal: »A ste znoreli? To podjetje je v vašo izobrazbo vložilo tri milijone dolarjev, sedaj pa bi nas radi zapustili?!« Želim povedati, da ne bi bilo slabo, če bi se vrnili nekateri politiki, ki so se veliko naučili, ker so bili poleg, ko je v Sloveniji rasel BDP, ko so se povečevale plače, ko se je zmanjševala revščina. Bili so poleg, ko se je dokaj naklonjeno obravnavalo tiste člane družbe, ki po mnenju nekaterih ne sodijo vanjo, ko se ni samoidentificiralo z namenom, da bi se izločalo drugačne.

Nočem reči, da ti ljudje niso naredili nič slabega, temveč da so šli skozi določeno šolo v časih, ki so bili dobri, da so se nekaj naučili, in da upravljanja letala morda ni dobro dajati v roke ljudem, ki še niso leteli.

Ne. Želim zgolj reči, da bi veljalo spremeniti pogled na stvari, ki so se zgodile. Govorjenje o 25 letih kraje in o tem, kako so šle stvari ves čas samo navzdol, ni nič drugega kot neumno zabavljanje. V teh 25 letih je bilo veliko dobrih stvari in tudi marsikaj slabega. Dokler pa se ne bomo naučili ločiti eno od drugega, dokler bodo torej vsi enaki, ne bodo politiki sposobni kompetentno reševati problemov in ne bomo državljani sposobni izvoliti pravih politikov.