Na hribovitem Balkanu, vse tja do Alp, se ni kaj prida spremenilo. Politični napihovalci aktualnih protibegunskih strahov lahko v deželi kmetov in kmečke mentalitete (v zadnji Tarči jo je kot izvir nadlog izpostavil zgodovinar dr. Janko Prunk, ne kakšen vsemu kmečkemu gorak levičar) naj le polistajo po starih časopisih. To je res krasen čas za politikante.

Zgodovino ponavljajo na vsaj tri načine. Prvič: upoštevanja vredne strahove ljudi, ki jim pač ni ušla popolna bruseljska nesposobnost pri iskanju skupne rešitve, poskušajo pomiriti z rešitvami, ki v resnici to niso. Konflikte lahko zgolj zaostrijo. Če bomo na primer vztrajali pri zdajšnji »učinkoviti« rešitvi migrantske krize, ožičenih mejah, se moramo sprijazniti s posledicami svoje odločitve: ljudje bodo še naprej umirali. To, da jih nismo postrelili, ampak smo jih pustili umreti kot pse, ne bo ravno kakšna tolažba. In vendar iz polpretekle zgodovine vemo, da »učinkovite« rešitve« vedno udarijo nazaj, če niso tudi etične. Povedno je, da tega ne »razumejo« prav tisti, ki najbolj glasno – upravičeno, da ne bo pomote – opozarjajo na še vedno nepokopane žrtve povojnih pobojev. Drugič: »spontanim« človeškim emocijam dirigirajo brez sramu. Po znanem recept za »jogurtno revolucijo«: Janševi se leta 2016 vzorujejo po Mihalju Kertesu in receptih iz Bačke Palanke.

Tretja oblika ponavljanja zgodovine je morda najnevarnejša. Skrajnostne odzive poskušajo prikazati kot edini (nasprotujoči) si alternativi. Zlasti v tej točki tudi levica ni brez greha. Na eni strani tako stojijo »fašistični podpihovalci sovraštva proti beguncem«, na drugi »izdajalci legitimnih interesov« Slovenije. Vmes pa kot da ni nič. Kot da ni ljudi na levi, ki opozarjajo na nezadostnost moralizatorskega pristopa in na nevarno ignoriranje posledic eksodusa. In ljudi na desni, ki pravijo, povejte nam, kako nam boste zagotovili varnost in ohranili doseženi standard. Oboji postavljajo vprašanja in iščejo odgovore, ki so skupni vsem in združujejo, ne delijo. Šenčurski dogodki so bili priročen poligon, na katerem sta obe strani odigrali prav ta deja vu scenarij.

Za lažje razumevanje je treba seči v zgodovino. Maja 1932, v času šestojanuarske diktature, je prepovedana SLS v Šenčurju pripravila protirežimske demonstracije in motila volilni shod centralistov. Prišlo je celo do streljanja. Sodišče za zaščito države je nato v Beogradu župnika Matija Škerbca obsodilo na leto strogega zapora, trije kranjski gimnazijski profesorji pa so izgubili službo. Te, vsekakor slavne dogodke iz zgodovine Šenčurja je nemudoma uporabila (zlorabila) desnica. Za nekdanjega Janševega ministra Zvera je šenčurska zgodovina lep dokaz, da je »kleno slovenstvo že od nekdaj obstajalo, a v glavnem ne v urbanih središčih«, kajti tam je – tako Zver – skoncentrirana elita, ki ji je za narod »figo mar«. Prebivalci Šenčurja v Zverovi konstrukciji torej negujejo slavno tradicijo upora proti zasužnjevalcem slovenstva, desnica pa jih v legitimnih težnjah podpira. Zgodovina je seveda malce bolj kompleksna.

V Šenčurju so se z enako ostrino za svoje cilje borili tako kleni klerikalci kot kleni liberalci. V občini so imeli dve godbi na pihala, dve gostilni… Nasprotja so se nato tragično stopnjevala med drugo vojno. Konec sedemdesetih let se je Šenčur »proslavil« tudi kot predhodnica ksenofobije. Trinajst »pogumnih« Šenčurčanov je surovo napadlo tri dalmatinske delavce, ki so v gostilni mirno igrali šah, nato so se divjaško spravili še nad hišo, v kateri so stanovali. Marsikaj pove dejstvo, da so domačini poklicali policijo šele čez dobro uro…

Šenčur je skratka Slovenija v malem, polarizirana, tragično sprta, prestrašena, nastrojena proti tujemu tudi tedaj, ko je tuje ne ogroža. Zato je vsako mitiziranje svetlih tradicij lahko le plehka manipulacija. Šenčur je navsezadnje tudi danes kraj razlik, kar spregleduje levica. Vodstvo šenčurske OŠ je dan po protestih jasno obsodilo propagiranje sovraštva do tujcev. Otrokom so učitelji pojasnili tudi izvor gesla Danes Gorenjska, jutri Slovenija… V medijski tišini. Naredili so le tisto, kar je prav in se spodobi. Takim ljudem bi morali mediji in politiki dajati glas, sicer »nikad neče biti pravde za one, koji žele samo da žive in rade, i samo vole i smiju se svemu ko vicu« (The Beat Fleet)**.

* Ko zavlada sovraštvo, razum ni zdravilo, norost vedno spremeni potek … zgodovine, izpiše novo krvavo stran, v deželi kmetov na hribovitem Balkanu. ** Nikoli ne bo pravice za tiste, ki si želijo živeti in delati. In samo ljubijo in se smejijo vsemu kot šali.