Vsi vemo (vse o beguncih) in zato je mogoče razumeti vsakega, ki noče, da bi se kaj podobnega dogajalo tudi v Sloveniji. Trenutek, a se pravzaprav ne dogaja že? A ni te dni z velikimi črkami v naslovih pisalo: »Nov napad v Ljubljani: Pijani Afganistanci vdrli v sobo in ga mučili«, pa potem »Vladni polnačrt: Migrante kar na Debeli rtič, o varnosti najbolj revnih slovenskih otrok pa nič…«, »Avstrijci potrdili: V Slovenijo vračamo migrante, ki so nevarni ali imajo nalezljivo bolezen«, »Ljubljana v strahu, policija potrdila: Pijani migranti izsiljevali in grozili pred parlamentom«, »Po nočnem uporu v Šentilju težave z migranti še na Vrhniki – vkorakali v šolo, enega našli v vrtcu«, »Kriminalu migrantov ni videti konca«, »V Ljubljani so dva zasačili, ko sta kradla v nakupovalnem centru« itd.?
Kaj od tega, kar menda vemo, da se dogaja, v Nemčiji ali v Sloveniji, je res? Ali, če hočete, kaj od tega temelji na dejstvih? Ne veliko, najpogosteje prav nič. Kot v tistih domnevno prastarih šalah o odgovorih vsevednega radia Erevan na vprašanja poslušalcev: »Je res, da je tovariš Akopijan na državni loteriji prejšnjo nedeljo zadel sto tisoč rubljev? Drži, le da jih ni zadel v nedeljo, temveč v ponedeljek. In ni jih dobil Akopijan, temveč Vagramijan. In ni bila loterija, ampak poker. In ni šlo za sto tisoč, ampak sto rubljev. Pa tudi dobil jih ni, marveč izgubil.«
Samozadovoljevanje kot politično dejanje
Ko so dejstva s tistim, kar »vemo«, v bolj ali manj poljubni zvezi, vendar tistemu, kar »vemo«, verjame veliko ljudi, imamo opravka z eno od pojavnih oblik družbene blodnje. Te so lahko samonikle (in kasneje politično zlorabljene) ali pa od samega začetka politično spodbujene, temeljijo pa na (medijsko posredovanih) govoricah, ki se lahko razbohotijo v moralno paniko z izbranim »krivcem« (največkrat kakšna manjšinska družbena skupina) in elementi teorije zarote ter v skrajnih primerih preidejo v nasilje. Govorice za svojo uspešnost, za to, da bi jim za kar največ časa nasedlo kar največ ljudi, potrebujejo »izredne dogodke«, z dejstvi premalo seznanjeno javnost (oziroma, kar je le redko isto: manjšo ponudbo informacij od povpraševanja po njih), nelagodje, bojazen in strah, potemtakem čustva in poleg njih še predsodke, kot preproste in konkretne pa se morajo govorice nenehno ponavljati in utrjevati. Spomnite se, recimo, na stoletni žled pred dvema letoma in govorice o tem, da ga je povzročil kemični napad Natovih letal.
Četrtega maja 1985 je Politika, resni srbski dnevnik iz Beograda, pod naslovom »Zločin na njivi« objavila novico svojega dopisnika s Kosova o napadu na dveh oseb na Srba Đorđa Martinovića. Žrtev naj bi bila nataknjena na kol, na katerega je bila nasajena steklenica; ta se je v debelem črevesu zlomila in povzročila hude poškodbe. Martinovića, ki se je sam privlekel do najbližjega zdravnika, je prva operacija v prištinski bolnišnici rešila pred smrtjo, in štiri dni kasneje sta policija in preiskovalni sodnik po preiskavi in prvem zaslišanju žrtve sporočila, da je šlo za samopoškodbo. Martinović naj bi na njivi opravil veliko potrebo, si po njej z vratom steklenice razširil anus ter se med samozadovoljevanjem nasadil na dno steklenice, ki se je pod njegovo težo zlomila. Ker so bila osemdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje vedno hujših zaostrovanj odnosov med Srbi in Albanci na Kosovu, se niti kosovski Srbi niti nacionalistični krogi v Beogradu s to uradno inačico dogodka niso mogli sprijazniti.
Primer so zaradi govoric o prikrivanju dejstev vedno znova preiskovali, Martinović sam je spreminjal izjave, toda bistva prve preiskave – da je šlo za samopoškodbo – uradno niti po prihodu Slobodana Miloševića na oblast nikoli niso ovrgli. Tudi po razpadu Jugoslavije ne, ko je imel prav na popolni instrumentalizaciji kosovskega medetničnega konflikta ustoličeni Milošević malodane absolutno oblast. Vendar je Martinović za veliko Srbov do današnjih dni ostal mučenik, ki so ga akademski slikarji stilizirali v srbskega Kristusa.
Primer Martinović je bil svojevrstni prolog v demonizacijo kosovskih Albancev, ki so se je Politika, beograjska televizija in drugi mediji v času pred socialnimi omrežji in blogi v zelo pomembni meri lotili s pismi bralcev in uličnimi anketami. Politično inducirane govorice o posilstvih srbskih mladoletnic in stark, o spolni potenci, pardon, velikanski rodnosti Albancev (kar je bilo eno od prilagojenih zrnc resnice, kakršno potrebuje sleherna govorica), o skrunitvah pokopališč in napadih na srbske samostane so se širile, moralna panika pa je preraščala v režimsko in poulično nasilje.
Odpornost na dejstva
Hkrati je primer Martinović dokaz, da se je eden od ameriških očetov neodvisnosti zmotil, ko je menil, da dobro obveščeni ljudje nimajo razloga, da ne bi zaupali svoji vladi. Zgodovina je Thomasa Jeffersona že prej neštetokrat demantirala, novejše raziskave ameriških, angleških in avstralskih psihologov pa so dodobra potrdile, da smo ljudje na dejstva močno odporni oziroma bolj znanstveno – da dejstva niso dovolj močna, da bi nas prisilila spremeniti mnenje. Še huje pravzaprav, da nas dejstva, ki govorijo nasprotno, v zmotnem prepričanju celo utrdijo.
Iz vrste študij, ki so prišle do podobnih sklepov, velja omeniti tisto z zahodnoavstralske univerze pod vodstvom Stephana Lewandowskega, saj vključuje negativni in »pozitivni« predsodek. Na kratko: v opisu napada na trgovino je polovica vprašanih študentov dobila podatek, da so bili roparji avstralski domorodci, polovica pa ne, medtem ko je v drugem opisu polovica anketiranih dobila podatek, da so domorodci preprečili rop, polovica pa ne. Obe informaciji o domorodcih sta bili pred preizkusom, kaj so si študenti iz opisa zapomnili, preklicani. Navzlic temu so si vprašani, ki so poprej priznali, da imajo rasne predsodke, domorodce zapomnili kot storilce, tisti brez predsodkov pa kot rešitelje. Ne desni ne levi, pogojno rečeno, popravka prvotne informacije preprosto niso upoštevali. Še več, kot je ugotovil John Bullock z univerze Yale: začetni odpor proti nečemu se lahko ob določeni govorici, ki ljudem ni všeč, okrepi in tudi po preklicu govorice ne pade na izhodiščno raven, ampak ostane močnejši, kot če govorice ne bi bilo.
Lepodušništvo sorodnih duš
Brendan Nyhan, profesor socialne psihologije na ameriški univerzi Dartmouth, je po svojih raziskavah prišel do podobnega sklepa, pojav »zanikanja dejstev«, ki nasprotujejo poprejšnjemu prepričanju, pa opredeljuje kot »naravni mehanizem, s katerim se človek izogne kognitivni disonanci«. Bolj po domače rečeno, priznanje zmote je lahko nevarno za človekovo osebnost, samopodobo, samozavest itd., in povsem preprosto, ljudje imamo radi prav. Vedno. Zato imamo tudi radi tiste, ki se z nami strinjajo. In če se že motimo, se motijo tudi tisti, ki se z nami strinjajo. Ampak – toliko ljudi se strinja in toliko se jih pač ne more motiti, kali? No, Nyhan je bil, kot je pred slabima dvema letoma izjavil za ameriško revijo New Yorker, najbolj pobit po triletni raziskavi učinka različnih informacij o cepljenju otrok. Dva tisoč staršev z vsaj enim otrokom, mlajšim od 17 let, je dobilo eno od uradnih informacij centra za nalezljive bolezni: eni o nedokazanih škodljivih posledicah cepljenja, drugi o nevarnih boleznih, ki lahko otroka doletijo, če ne bo cepljen, tretji o dramatičnem primeru ošpic in četrti fotografije otrok, ki so oboleli za različnimi boleznimi in niso bili cepljeni, medtem ko kontrolna skupina staršev ni dobila nobenih informacij. V nobeni skupini se odnos staršev do cepljenja ni spremenil, nasprotno, zgodbe in fotografije prizadetih otrok, ki niso bili cepljeni, so celo malenkost povečale odpor do cepljenja.
Ugotovitve omenjenih in drugih raziskav v marsičem razložijo, zakaj v času, ko je mogoče skoraj vsako informacijo nemudoma preveriti, govorice ne le nastajajo, marveč trdovratno vztrajajo dejstvom navkljub. Prav zato, prav zaradi poplave informacij, v kateri se je na eni strani težko znajti in izluščiti dejstva, na drugi strani pa nikoli ni bilo lažje najti »sorodnih duš«, ki se enako motijo, a s tem druga drugi potrjujejo, da imajo »prav«. Zato pa so prijatelji na socialnih omrežjih, da se všečkajo, posredujejo, si pritrjujejo in občudujejo. Spletne strani, kakršne so številne ameriške pred volitvami, na katerih preverjajo resničnost izjav kandidatov, ali kakršna je nemška mesec dni stara hoaxmap.org, ki sistematično razkriva neresničnost govoric v zvezi z begunci, imajo neprimerno manj obiskovalcev, pa še ti so v glavnem že prepričani. In ne, zlahka zapeljati ni mogoče le slabo obveščenih in/ali slabo izobraženih. Kot sta v študiji iz leta 2006 ugotovila Charles Taber in Milton Lodge z newyorške državne univerze, dobro obveščeni in visoko izobraženi praviloma še bolj vztrajajo pri tistih svojih prepričanjih, ki so zmotna. Če si, preprosteje rečeno, visoko izobraženi starši »zabijejo v glavo«, da cepivo škoduje, potem jih je še težje – ali povsem nemogoče – »premakniti« kot nižje izobražene.
Ali torej drži, da Avstrijci na Šentilju v Slovenijo vračajo nalezljivo bolne begunce? Ja, res je, če bi naleteli nanje, bi jih vrnili, vendar glavni pristojni avstrijski policist ne ve, da bi že obravnavali takšen primer. Je torej res, da so begunci hoteli vstop v lokal pred slovenskim parlamentom izsiliti z nožem? Drži, da so hoteli v lokal, vendar noža nihče ni videl, pa tudi lokal Parlament pub ni ravno pred parlamentom. Ali torej drži, da so »levi nasilni skrajneži« na protestu prejšnji teden nosili v dežnikih skrit meč japonskih samurajev, ki ga prodajajo na Amazonu za 23 dolarjev? Res je, eden izmed njih je imel dežnik, podoben tistemu, ki ga Amazon prodaja za 23 dolarjev pod imenom samurajski dežnik, vendar v ročaju tega dežnika katane ni. In tako naprej. V službi resnice prva podležejo dejstva.
