Minulo deževno popoldne je na zimske razmere v Mostecu spominjal le osameli kupček snega v izteku skakalnice, ki je predstavljal najverjetneje še edini ostanek zadnje snežne pošiljke v prestolnici. Kljub temu je skupinica mladih smučarskih skakalcev, ki trenirajo pod okriljem smučarskega skakalnega kluba (SSK) Ilirija, marljivo trenirala v majhnem notranjem fitnesu in na zunanjih napravah za vadbo ob vznožju skakalnic Skakalnega centra Mostec. Ta v zavetju šišenskih gozdov deluje pod okriljem javnega zavoda Šport Ljubljana.
Skačejo že petletniki
»Še v sedemdesetih letih smo na leto našteli več kot sto dni, ko so bile skakalnice zasnežene, zdaj jih je vsako zimo le nekaj. Ker je tudi zato pri smučarskih skokih vse večji poudarek na poletnem treningu, ki ga je lažje načrtovati, je vseh pet skakalnic primernih tudi za poletne skoke,« je podpredsednik kluba in vodja investicijskega odbora Zlatko Suzič pojasnil v izteku šestmetrske skakalnice.
Naprava je najmanjša od petih skakalnic v Mostecu, na njej pa prve občutke v zraku spoznavajo že petletni otroci. »A ne glede na starost vsak začetnik najprej trenira na najmanjši skakalnici in se tudi potem, ko napreduje, pozimi vrača na manjše naprave. Snežna podlaga je namreč veliko bolj agresivna kot plastična,« je dodal Žiga Mandl, direktor kluba, v katerem se lahko pohvalijo z dobitnikom prve slovenske skakalne olimpijske medalje. Leta 1988 je namreč Ilirijan Matjaž Debelak na olimpijskih igrah v kanadskem Calgaryju skočil na tretjo stopničko, nato pa je s klubskima kolegoma Primožem Ulago in Miranom Tepešem ter Matjažem Zupanom iz kranjskega Triglava osvojil še ekipno srebrno medaljo.
Vzpon na vrh lajša dvigalo
Če se ob pogledu na šestmetrsko napravo nekomu, ki še nikoli ni stal na dolgih skakalnih smučeh, še ne naježi koža, pa pogled v globino z vrha največje skakalnice pod Rožnikom, šestdesetmetrske naprave, na kateri skačejo že dvanajstletniki, vzbuja strahospoštovanje. Pogled z vrha zaletišča seže prek vrhov rožniških dreves do visokih stolpnic nakupovalnega središča ob severni obvoznici, v lepem vremenu pa vse do vrhov Kamniško-Savinjskih Alp. »Na tej zaletni mizi skakalec doseže hitrost približno sedemdeset kilometrov na uro. Predstavljajte si, da ob takšni hitrosti skočite skorajda na glavo,« je skakalne občutke poskušal približati Mandl, ki je še lansko sezono na vrhu zaletišč stal tudi kot skakalec.
Skakalci se lahko na vrh hrbtišča največje skakalnice pripeljejo s posebnim poševnim dvigalom, ki so ga v klubu postavili pred sedmimi leti, preostali vzpon pa nadaljujejo po ozkih stopnicah. »Ko sem še sam skakal in smo morali to pot prehoditi, smo lahko na dopoldanskem treningu opravili približno osem skokov. Danes mladi skakalci brez problema naredijo do enajst ponovitev, če je le psihična vzdržljivost dovolj dobra,« se skakalnih dni, ko so tekme v Mostec privabile tudi več tisoč gledalcev, spominja Suzič.
Za dekleta potrebujejo novo garderobo
Ob novem dvigalu in sodniškem stolpu je skakalni center v minulih petih letih dočakal skoraj celovito prenovo. Zadnji projekt, ki ga je naročil Šport Ljubljana, delno pa sofinancirala republiška Fundacija za financiranje športnih organizacij, je lanskoletna ureditev zaletnih smučin s keramično oblogo na naletih dvajset-, štirideset- in šestdesetmetrske skakalnice ter dobava in montaža opreme za zamrzovanje naletov na štirideset- in šestdesetmetrski skakalnici.
»Dokončati moramo še prenovo štiridesetmetrske skakalnice, kjer je treba prebarvati konstrukcijo, v prihodnje pa bi si želeli predvsem prenovo 45 let stare hiše, ki zaradi vse večjega števila članov že poka po šivih. Ker trenira tudi vedno več deklet, bi bilo temu primerno treba urediti tudi ločene garderobe, prenoviti sanitarije,« je na vse večjo prostorsko stisko opozoril Suzič in med željami za prihodnost izpostavil še ureditev šotora, s katerim bi lahko občasno pokrili igrišče ob parkirišču: »S tem bi bili pogoji za trening boljši tudi v slabših vremenskih razmerah.«
Zaradi Petra Prevca zdaj skače 80 otrok
Da je med mladimi vse več zanimanja za smučarske skoke, je vzrok tudi trenutna evforija, ki so jo s svojimi uspehi povzročili slovenski reprezentanti s Petrom Prevcem na čelu, ki si je krepko pred koncem skakalne sezone že zagotovil veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. »Ko so športniki uspešni, se zanimanje za ta šport med mladimi poveča. Če običajno v eni generaciji skače štirideset otrok, jih zdaj osemdeset, število pa bo najverjetneje še naraslo,« je Suzič opisal dobrodošlo prevcemanijo, ki je dosegla tudi vznožje Rožnika.
A to ni prvič, da je zanimanje otrok za trening skokov večje zaradi uspehov skakalcev, se spominja sogovornik. Podobno navdušenje je kot trener mladih skakalnih upov doživel v obdobju, ko je z zmagami slovenske športne navdušence razveseljeval Primož Peterka. »Na desetmetrski skakalnici je takrat skakalo trideset otrok. Neprekinjena vrsta, ko so čakali na skok, se je vila z vrha do dna skakalnice.«
