O tej nenavadni transformaciji pri »normalnem« dojemanju je v svoji knjigi Mračna gora, veličastna gora (Mountain Gloom and Mountain Glory) leta 1959 pisala literarna zgodovinarka Marjorie Hope Nicolson. Ugotovila je, da se je sprememba človekovega »naravnega« in »normalnega« dojemanja okolice spremenila zaradi znanstvenih in filozofskih ugotovitev. V tem času so namreč teorijo, da se vesolje giblje okoli Zemlje, zamenjale ugotovitve, da se Zemlja vrti okoli Sonca, razmisleki o neskončnem vesolju brez enega centra, teorije, da je zemeljska površina rezultat delovanja mogočnih naravnih sil… Ugotovitve torej, ki so povsem na novo postavile človeka v odnos s stvarstvom.

Torej, pred tem »modernim« razumevanjem vesolja je bil svet dojet kot urejen, končen, antropocentričen, kot plod preudarnega dela Boga. Gorstva in drugi naravni pojavi, ki so stali človeku »na poti«, pa kot rezultat božanske »slabe volje«. Zelo kmalu po različnih znanstvenih odkritjih so ljudje začeli dojemati naravo kot neskončno, ki odseva silovito božansko moč in nepredvidljivost, v kateri je človek le majhen drobec. Narava je postala lepa in nevarna hkrati, torej… sublimna.

Ker se v zadnjem času v našem političnem prostoru na veliko opleta s tem, kaj naj bi bilo »naravno« in »normalno«, je dobro imeti pred očmi, da sta oba pojma v močnem odnosu z okoliščinami (časom, krajem, političnim prepričanjem in znanstvenimi dognanji), kjer sta izrečena.

Pred dnevi sem v Alpah premagoval višinsko razliko nekaj sto metrov. Bilo je lepo vreme, nad zasneženo silhueto neokrnjene narave so se vrhovi vpenjali v modrino neba, vsake toliko se je prikazal globok prepad, ki mi je istočasno vzbujal rahlo grozo in estetski užitek, saj je poznopopoldansko sonce že oranžno ožarjalo vrhove (ipd., saj razumete). Imel sem čas v miru opazovati, saj sem sedel na sedežnici.

Vlečne smučarske naprave so sploh dober prikaz odnosa sodobnega človeka do narave, ki si skuša podrejati, vsake toliko pa mu vendarle vremenski pojavi, veter in plazovi močno prekrižajo načrte. Je pa na vrhu, kamor sem se peljal (Orlove glave na Voglu), postavljena še ena od človeka narejena konstrukcija – velik leseni križ. Postavljen je bil leta 2004, na isto mesto, kjer je že stal, a so ga po drugi svetovni vojni podrli. Ker sem na Voglu presmučal vse otroštvo, ko križa tam ni bilo, se vedno znova spomnim na tisti znani paradoks... kako že gre: kaj je bilo prej, človek ali Bog?

Seveda s križem ni prav nič narobe, smo odprta družba, kjer različni nazori bogatijo, kjer neverujoči in verujoči živimo v sožitju… ali pač? Pred dnevi so na spletni strani 24kul.si pozvali k ukinitvi dveh členov ustave. In sicer 55., ki govori o pravici do umetne prekinitve nosečnosti, in 7., ki govori o ločitvi Cerkve in države ter o tem, da so verske skupnosti enakopravne.

Nad čudaškostjo predloga bi še pred kakšnim letom mirno lahko zamahnili z roko, a zdaj vemo, da imajo za seboj tako največjo civilnodružbeno skupnost v Sloveniji kakor tudi po javnih raziskavah najbolj popularno slovensko stranko, tako da je njihovo vtikanje v pravice drugih do zdaj že večkrat naletelo na plodna tla. Zato sam odločno protestiram proti tovrstnemu poseganju v ustavo. A ne samo zato, ker je ločitev države in Cerkve eden temeljnih dosežkov razsvetljenstva, in ne samo zato, ker je pravica do svobodne izbire pri rojstvu otrok ena temeljnih svoboščin, ki ženskam dovoljuje odločanje o lastnem telesu. Nasprotujem tudi iz povsem estetskih razlogov, da nas torej ne vrnejo v neko drugo »naravnost«, v svojo predmoderno dojemanje »normalnosti«, kjer bomo pogledali skozi okna in videli namesto mogočnih gora… izrastke, otekline in kupe smeti.

Ko smo pa že pri pomembnosti estetike in »prevrednotenju vseh vrednot«. Pred dnevi je poslanec stranke, ki je že pred tem vabila na »spontane« protimigrantske proteste, čivknil (če kleno slovensko in domoljubno prevedemo tvitanje): »Traktorji, harmonike in SLO zastave – simbolno sporočilo, da slovenski narod zahteva spoštovanje slovenske kulture.«

Na tem mestu velja mogoče blago opozoriti, da je traktor kot »simbol« uporabljen na zgodnjih sovjetskih propagandnih plakatih, pa tudi kasneje, ob gospodarski sedemletki: »1.000.000 traktorjev v sedmih letih.« Traktor najdemo seveda tudi na propagandnih posterjih za kitajsko »kulturno revolucijo«, ki je imela med drugim izrazito protiintelektualno tendenco, iskala »izdajalce« v lastnem narodu, spodbujala upor proti državnim uradnikom in ki se je končala z milijoni mrtvih. Eden redkih inštrumentov, ki so (živeli med in) preživeli kulturno revolucijo na Kitajskem, pa je bila… harmonika.

Torej, resda je marsikatera slovenska glasba (ne le narodno-zabavna) zaigrana s harmoniko in res so kmetje neizpodbiten del slovenske kulture, a del te kulture so tudi meščani, delavci, prav tako pa glasba, izvedena s klarineti ali harfo, del slovenske kulture so tudi slikarke, filozofi, pesniki in igralke. Pa tisto naj bi bil del naše kulture. Tisto, da smo Slovenci delavni, prijazni in… gostoljubni ljudje.