Uroš Weinberger (1975) se je že pred leti vpisal med ključne slikarje mlajše generacije in ves ta čas nadaljuje serije umetniških del, ki na družbenokritičen, včasih namerno grotesken način izpostavljajo patologije sodobne družbe in namigujejo na slutnjo katastrofične prihodnosti. Najsi nam grozi nevarnost biološkega orožja ali zgolj človeške nestrpnosti, je v njegovem nadgrajevanju, kolažiranju digitalnih medijskih podob, iz katerih rad črpa, pogosto mogoče opaziti stalnico – močne žareče barve, ki zarežejo v gledalčev pogled. Weinberger pojasnjuje, da s tovrstno tehniko raziskuje neonsko svetlobo, ki prihaja iz objektov, ne obrnjeno. »Ta svetloba nam je znana iz televizijskih ekranov, dlančnikov in računalnikov, in opazil sem, da se predvsem mlajši obiskovalci, ki niso nujno seznanjeni z umetniškim svetom, z njo močno identificirajo,« pove.
Zdi se, da najbolj od vsega prezira človeško ravnodušnost ob spremljanju globalnih, lokalnih in osebnih krivic. Situacij skratka, v katerih tudi najšibkejši členi družbe, denimo otroci in ženske, hitro postanejo zgolj še predmet najrazličnejših političnih kampanj. Ena odmevnejših je zagotovo nedavni referendum o družinskem zakoniku, na katerem so se Slovenci odločili, da ne bomo sodili v razvit, ozaveščen svet, ampak v neko višegrajsko vzhodnoevropsko skupino homofobnih držav, meni slikar, ki je obenem tudi kitarist znane glasbene skupine Moveknowledgement. Njegov neposredni odziv na slovensko homofobijo in predsodke si je v tehniki risanja in slikanja mogoče ogledati v galeriji Kresija, kjer gostuje z razstavo Pozor, družinske vrednote!.
Militarizacija družine
V delu Family Picnic (Družinski piknik) je denimo upodobil tradicionalno družino, ki s plinskimi maskami na obrazih »uživa« na plaži ob naftnih poljih, in želel s tem opozoriti, da ni nujno, da ima otrok lepo otroštvo zgolj zato, ker živi v klasični družini z materjo in očetom. Politično razsežnost slike dodatno stopnjuje minimalističen karantanski panter, dodan zgovornemu prizoru.
»V današnji politično-ekonomski krizi in medijskem prostoru predstavljajo nacionalna čustva pobeg iz realnosti v neki romantični, idealni svet, kjer vse deluje in ima vsaka stvar svoj predal. A tega v zgodovini nikoli ni bilo, kar smo navsezadnje videli v nacistični Nemčiji, kjer je bila tradicionalna družina na plakatih vedno znova predstavljena kot osnovna celica družbe, simbol urejenosti in vrlin. To je bil le del propagandne mašinerije, družina je bila od nekdaj 'odlična' tema za manipulacijo množic in sklicevanje na svetlo prihodnost naroda, čeprav gre pogosto za družino, ki se zaradi medsebojnih napetosti običajno vrne s počitnic še bolj utrujena, kot preden se je tja odpravila,« jasno pove Weinberger, prepričan, da družine ne ogrožajo njene raznotere oblike, temveč banke, revščina, stres, alkoholizem in drugi simptomi robotizirane potrošniške družbe.
Revolucija brez teme
Podobno je s sliko See (Videti), na kateri najdemo otroke z za Azijce tipičnimi obraznimi maskami in zaprtimi očmi. Delo nima le ekološkega sporočila, maske na kot televizijski ekran žarečih otroških obrazih namreč pričajo o zatiranju ustvarjalnosti, lastne zgolj še otrokom. »Ko smo mlajši, si še želimo svobodnega življenja in izraza, ki sta pozneje vedno uniformirana. A če nam otroci resnično toliko pomenijo, zakaj smo potem pripravljeni dopustiti, da bodo živeli v opustošenem svetu brez sveže vode, čistega zraka in zdrave hrane?« razlaga umetnik.
Mladino je Weinberger upodobil tudi v delu Let Us Be (Pustite nas biti), kjer otroci zgolj na videz igrivo tekajo in mahajo z zastavami, a njihove zastave so prazne, njihova revolucija je revolucija brez teme, pomeni upor v prazno in nedolžnost, ki je nihče več ne povabi k besedi. »Vedno sem iskal mejo med pretirano estetizacijo lepega in temačno vsebino, ta napetostni konflikt me od nekdaj poganja, tako kot konflikt navsezadnje poganja tudi sodobno kapitalistično družbo,« sklene Uroš Weinberger.
