V barakarskem mestecu s trgovinami, frizerskimi saloni, brivnicami, gostilnami in drugimi lokali je do prejšnjega tedna v precejšnjem miru in slogi živelo od 4000 do 6000 migrantov in beguncev. Vsaka etnična skupina je imela svojo četrt, kar je bilo mogoče prepoznati po napisih. Konflikte so reševali njihovi predstavniki, včasih pa so posredovali Evropejci, to je člani nevladnih organizacij. »Življenje tu je boljše kot v Sudanu,« je še prejšnji teden za nemški tednik Der Spiegel dejal 30-letni Osman.
Anglija kot Indija Koromandija
»Džungla«, kot pravijo taborišču pri Calaisu, je nastajala in se povečevala zadnja leta, ker si od tam migranti v številnih poskusih prizadevajo s skrivanjem na tovornjakih in vlakih prebiti do Velike Britanije, kjer lahko precej lažje kot na primer v Franciji (ki tudi zato nima veliko beguncev) pridejo do zaposlitve, in pogosto jih na Otoku čakajo sorodniki. Poleg tega jih veliko odlično obvlada angleščino, tudi zato, ker številni prihajajo iz Pakistana, Sudana in drugih nekdanjih britanskih kolonij, kjer v šolah še danes pouk poteka v angleščini.
Prejšnji teden je pristojno francosko upravno sodišče dalo dovoljenje za postopno odstranitev barak in šotorov, ne pa tudi skupnih prostorov migrantov, kot so »molilnice, cerkve, šole, knjižnica, stavba za sprejem žensk in otrok, prostor za mladoletnike«. Sicer je v »džungli« 330 mladoletnikov brez spremstva, od tega 90 mlajših od 15 let, ki jih v Veliki Britaniji večinoma čakajo starši, a se jim zaradi birokratskih ovir ne morejo pridružiti.
Francoske oblasti obljubljajo, da naj bi spomladi ostala v Calaisu še tretjina ali 2000 migrantov. Druge naj bi prepeljali bodisi v bližnje naselje kontejnerjev, kjer so razmere za bivanje zelo slabe, bodisi v begunske centre po vsej državi, kjer bodo imeli na razpolago tečaj francoščine in druge programe za integracijo. A za veliko večino migrantov Francija, kjer je težko dobiti delo, ne more biti alternativa Veliki Britaniji. Menda je večji del migrantov, ki so jim zdaj porušili zasilni dom, zbežalo v del »džungle«, ki še ni porušen.
Huje kot na grško-makedonski meji
»Ne bomo uporabili buldožerjev,« je še prejšnji teden obljubljal notranji minister Bernard Cazeneuve. »Izpraznitev južnega dela migrantskega tabora ne bo nasilna.« Toda v ponedeljek zjutraj so se pred barakami in šotori pojavili predstavniki lokalnih oblasti ob spremstvu buldožerjev ter od tistih migrantov in beguncev, ki so živeli povsem na južnem robu »džungle«, zahtevali, da jo v eni uri zapustijo. »Nismo teroristi,« je pisalo na enem od transparentov skupine okoli 50 migrantov, ki so se ob podpori članov nevladnih organizacij uprli izselitvi. Policija je poskušala posredovati, a začeli so leteti kamni, varuhi reda pa so nato uporabili vodne curke in solzivec (sicer so tisti dan mediji po svetu poročali predvsem o solzivcu na makedonsko-grški meji), migranti zato tudi molotovke, tako da je zagorelo in gasilci so imeli do noči veliko dela.
V zadnjih dneh se je nadaljevalo postopno odstranjevanje barak in šotorov, ki se ne bo kmalu končalo. Še včeraj si je osem Irancev zašilo usta, začeli so gladovno stavkati in nosijo napis: »Kje je vaša demokracija?« Protestirajo, ker so buldožerji podrli njihovo barako.
Nevladne organizacije zdaj obtožujejo francoske oblasti, da niso držale obljube, da ne bo nasilja. Nasprotujejo deportaciji migrantov, med drugim zato, ker prefekti departmajev, kamor jih oblasti premeščajo v centre za tujce, prišleke iz Calaisa včasih izročajo državam, iz katerih so prišli v Francijo, zlasti Italiji. Sploh pa se migranti največkrat vrnejo v Calais, saj njihov cilj ostaja Velika Britanija. »Vse to me ne bo odvrnilo od mojega cilja,« pravi 23-letni Sudanec, ki že pet mesecev živi v taborišču in se poskuša prebiti čez Rokavski preliv. »Še naprej hočem v Veliko Britanijo. Mejo bomo enkrat že prečkali.«
