Gospod Mujo je umrl in je prišel pred svetega Petra, ki v rokah drži ključe bisernih vrat paradiža in vhoda v pekel. Odprl je registre in nekoliko zmedeno pogledal pokojnega.
»Mujo, ti pri nas nimaš regularno urejenih papirjev,« ga je opozoril. »Vendar si bil vse življenje zares dober človek. Ne vem, kam bi te poslal. Zaradi tvoje dobrote pa ti dajem možnost izbire. Kam bi rad šel? Pekel, vice, nebesa?!«
»Stvarno mogu da biram?« se je razveselil gospod Mujo.
»Kamor želiš, tja te pošljem.«
»Jel može Njemačka?«
Atraktivnost Nemčije presega vse meje. Pred žičnato ograjo v Idomeniju v Grčiji so tisoči ljudi, ki so pripravljeni stati v vrsti eden po eden, da pridejo skozi poldrugi meter široko režo, da na drugi strani lahko odgovorijo na preprosto vprašanje.
»Kam ste namenjeni?«
V rokah stiskajo grške papirje, da so bona fide begunci iz Sirije, in jasno odgovorijo.
»V Nemčijo.«
Zakaj ne rečejo v Slovenijo? Slovenija je ugledna članice Evropske unije.
Najprej zato, ker ima Nemčija z migranti izkušnje. Med letoma 1950 in 1994 je v Nemčijo prišlo 12,9 milijona migrantov. Prišli so na zanimive načine. Nekateri v trumah iz Vzhodne Evrope čez železno zaveso. Iz Italije, Grčije, Maroka, Turčije in Jugoslavije pa z meddržavnimi pogodbami z Nemčijo. V teh državah so bile nemške državne pisarne, ki so rekrutirale migrante. V Izmiru si stopil v nemško pisarno in se prijavil za delo v Nemčiji. Dobil si prevoz do Nemčije in naslov, kjer se lahko zaposliš. Dobil si plačo in socialne pravice, ki izhajajo iz dela. Obstaja fotografija milijonte Jugoslovanke, ki ji nemški minister za delo izroča plaketo s številko milijon. Z migranti se ni ukvarjala policija, ampak ministrstvo za delo. Logično. Hoteli so delati. Kar koli, za kar so bili kvalificirani.
To so si v Izmiru zapomnili. Dva milijona Turkov je tako odšlo na delo v Nemčijo. Sirci so zato pripravljeni v Izmiru dati denar za mesto na gumijastem čolnu, da po zelo tvegani poti nekako pridejo do grških otokov in se potem po komplicirani balkanski poti prebijajo od žice do žice, od zoprnega uradnika in sovražnega policista do končne postaje nekje v Nemčiji. Azilni dom v Nemčiji je boljši od taborišča v Turčiji.
Vendar to ni ključni razlog. Tudi azilni dom v Sloveniji bi moral biti boljši od taborišča v Turčiji. Pa vendar nihče na meji z Makedonijo ne drži visoko nad glavo papirja s prošnjo, naj ga reši predsednik slovenske vlade. Tudi fotografije predsednika države na obisku v Dobovi nihče ne kaže. Slovenija med vsemi državami na balkanski poti v Nemčijo velja za najbolj neprijetno, njena policija za najbolj brezobzirno, njeni uradniki pa za najbolj sovražno nastrojene do beguncev.
Na pomoč kličejo nemško kanclerko. »Merklova, reši nas,« je prošnja, ki v Grčiji zveni zares čudaško, vendar nihče ne dvomi o smiselnosti tega stavka. Kar pri Nemčiji tako zelo privlači, ni niti jezik, niti kultura, niti klima. Vse troje je še kar težavno. Privlačna je ideja države, kjer bo mogoče dobiti delo in socialne pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Potniki na balkanski poti so informirani ljudje. Vedo, da bodo plače, ki jim jih bodo ponudili, nižje od plač nemških državljanov. Vedo tudi, da bodo po vsej verjetnosti morali opravljati delo, ki je nižje od njihovih kvalifikacij. Vendar vedo, da bodo dobili plačo in da se za pravice ne bo treba pogajati. Katere pravice imajo, jim bodo povedali že ob registraciji, in tudi naslov, na katerega se lahko pritožijo. Begunci hočejo v Evropo. Šele ko prestopijo nemško mejo, si oddahnejo. Delo in socialne pravice so magnet, ki iz Nemčije dela evropsko državo. Vse drugo je vukojebina.
Zvezna republika Nemčija ni humanitarna organizacija. Tako dela, ker lahko in ker se ji splača. Država je od migrantov imela zadnjih petdeset let same koristi in zelo malo sitnosti. Integracija milijona beguncev bo po izračunu IMF stala 0,35 odstotka državnega proračuna. Denar, ki ga dobijo migranti, se tako ali drugače vrne v ekonomijo, azilna industrija pa generira delovna mesta. Robustna ekonomija, ki potrebuje delovno silo, bo na koncu izkazala dobiček. Nemško vztrajanje, da je treba vprašanje reševati v Izmiru, temelji na izkušnjah. Če bi evropske institucije migrantske tokove upravljale v pisarnah v Turčiji, bi migracije opazili samo sociologi, ki se z njimi ukvarjajo vsaj od leta 1950.
Ne gre se tudi pretirano škandalizirati zaradi do migrantov sovražne politike Bolgarije, Romunije, Madžarske, Slovenije, Slovaške, Češke in Poljske. Slovenski argument, da zaostruje azilno politiko, ker tako počne tudi Nemčija, je prisrčen. Nemčija razmišlja o zmanjšanju socialnih pravic po tem, ko je sprejela milijon beguncev, Slovenija po tem, ko jo je prvih šest otrok brez spremstva spravilo v paniko. Vendar gre biti spravljiv. Iz držav Vzhodne Evrope ljudje že sedemdeset let bežijo. Njihov prvi cilj je Nemčija.
